Zakrita gora na meji med Gorenjsko in Koroško - Kepa...

Od sotočja potokov Mlince in Žaklja, na  tretji najvišji vrh v Karavankah in malo nižje Gubno...

 

 Peljem skozi Dovje in pri oznakah zavijem proti Kepi. Začnem pri sotočju potokov Mlince in Žaklja.  Levo  je čez potok Žakelj  položena deska in oznake me vodijo dalje.

 

 Kmalu sem nad kočo na Erjavčevem rovtu.  Vse polno je jesenskega podleska, lepi cvetovi

krasijo pot.

 

Večkrat prečim ograjo in tudi vode do odcepa za Kepo in sedlo Mlinca ne manjka.

 

  Lovska koča na Brvogah, (1425) se že vidi in potka preide v gozd.

 

 Pri  studenčku Koritec se moja pot odcepi levo.

 

 Jerebike z rdečimi  plodovi zaljšajo pot.

 

 Sonce se prikrade izza Dovške Babe in obeta se lep dan.

 

 Pušpan ob poti zori in jagode vabijo, da jih mimogrede obiram.

 

 Razgledi so lepi, s soncem obsijani gozdovi in dolina spodaj je čudovita. Julijci so zakriti z  jutranjo tančico, ki le počasi odkriva vrhove.

 

 

 Travnata stezica je prijetna, ustavljam se in opazujem naokoli. Prehitita me dva pohodnika. Na ozkem grebenu  sem in  začne  se bolj zahtevna pot. Pogledam nazaj na Visoki Kurjek in Lepo Plevelnico.

 

 Pred menoj se visoko na strmem pobočju Gubna vije stezica. Po grebenu na začetku bi  lahko pristopila  na vrh.

 

 

 Grebenčki se kar vrstijo in previdno stopam po njih. Pa so zopet travnate, kozje stezice. Pogledam  proti Avstriji, nekaj se kuha in megla sili na našo stran.

 Prečim pobočje Gubna in pred menoj je krušljiva škrbina in varovala. Eden od dveh ki sta me prehitela ne misli nadaljevati in  čaka na prijatelja. Pospravim palice in še nekoga spustim naprej  kar malo okleva, da bi šel prvi.

 

Zajle in klini, greben in nasprotna stran, kjer desno komaj opaziš kje se pot nadaljuje.

 

Prečim ozek greben in spodaj tobogan.  Stope,  podobno kot na Škrlatici samo manj jih je in  vzpon s pomočjo varoval.

Megla se širi, občasno mi pomaga sonce, da lahko fotografiram, pestra  pot. 

Speljana potka se komaj zazna in zopet varovala.

 

 

Nadaljuje se po zračni južni strani v skalah.

 Kmalu sem na sedelcu, kjer se pridruži pot iz Avstrije.

 

Sama sivina nič sonca, gledam v nebo.

 

 Za trenutek se pokaže Kepa in zadnji križ na grebenu.

 

Še strm vzpon, štengce in sem tik pod vrhom.

 Ga že vidim, križ in ljudi.

  Na Kepi sem 2139, 2143, 2146 visoki gori. Le katera je prava od teh višin? Razgledujem se naokoli, le na grebenu je jasno povsod naokoli sama megla. Kakor na začaranem vrhu. Na koncu grebena je  križ,  ne grem do njega.

 Megla postaja vse gostejša in pot nazaj bo zanimiva.  Sonček priskoči na pomoč. Odkrije kakšen delček  proti Belci, da malo ponagaja megli. Hudo sta danes sprta, hitro ga prežene.

 

Pomalicam v družbi kavk, ki mi jedo s roke pa sem prepočasna za fotko.

 

Prijazen Avstrijec me fotografira,

 

 vpišem se v knjigo in grem še do konca grebena k naši skrinjici.

Trenutno ni veliko obiskovalcev, še to so večina Avstrijci. Pogledam po zahodnem ravno osvetljenem  pobočju, ki vodi proti Belci

 

 in se spustim po moji megleni poti nazaj.

 

 Veliko pohodnikov srečam, ki se vzpenjajo iz avstrijske strani.

 

 Pa sem pri potki, ki se komaj vidi  in črna kužika na skali.

 

Par iz Mojstrane gre tudi na Kepo. "Prislonjeno na rame sem jo nesel, drugače ne bi šlo" mi reče gospod, ko ga vprašam kako je šla pri zajlah.

 

  Megle so še bolj goste.

 

Na  robu me pričaka "ata Smrkec".

 

 Kmalu sem zopet pri varovalih, sonce jih osvetli ko se vzpenjam in spuščam.

 

 

Mika me vrh pred mano, povzpnem se po strmini in najdem potko in možica, verjetno neki vmesni kucelj brez imena.  Spustim se nazaj na stezico.

 

 

  Po potki prihajata pohodnika z večjim kužom iz Dovjega " Kako je pa ta prišel po zajlah", vprašam. " Je taka megla, da se zajle še vidle niso" mi odgovori eden. " Sva dva, sam  ga  nebi  spravil čez," nadaljuje.

 

 Domačini že vedo, jaz Ire nebi spravila čez. Zopet so varovala, še malo in sem na vršnjem grebenu.

 

 

 Še na Gubno grem. Vzpnem se kar po pobočju navzgor in hitro sem pri možicu, (2035).

 

 

 Spustim se po grebenčku stezica je lepo vidna, le na koncu je grušč in na travi majhen možic.

 

 

 Pri sosedih sonce za hipec osvetli nebo in pokaže Lepo Plevelnico.

 

 Še čez grebenček in  prične se lažja,  večinoma travnata pot.

 

 Le včasih jo malo popestri kakšen gruščast del.  Razjasnilo se je, pod menoj zeleni

 gozdovi in Dovje.

 

 

 Še Očak se pokaže v medli svetlobi  in oblački na nebu, lepo je.

 

 Dovška Baba  se temni, grem mimo velikega  živega mravljišča in kmalu sem na  Brvogah.

 

  Podlesek žari v sončni svetlobi in cvetje je široko odprto.

 

 Kmalu sem mimo Erjavčevega rovta, še čez vodo in sem na koncu moje poti.

 

 

 Ogledam si oba pritoka Mlince in Žaklja in majhno jezero.

 

 

 Luštna je ta pot, polna  dogodivščin: lepih travnatih stezic, ozkih grebenov, komaj vidnih potk pod prepadnimi stenami, spustov in vzponov po varovalih in tudi razgledov, če sta megla in sonce prijateljsko razpoložena. Fajn tura, ki se lahko podaljša na drugo stran, če je prevoz.

 

 

Izbrala sem pravo pot, lepo je bilo.

 

Pa še misel Janeza Pikona -

 

Kaj je raj?

Raj je stanje  zavesti, vanj ne moreš odpotovati,

ni ga v prihodnosti,

tudi ga ne moreš stkati.

Raj je stanje duha!

Raj je tukaj in zdaj!