Grančiše - 844 metrov visok, kopast prepaden hrib, ki se nad Mojstrano požene skoraj navpično proti nebu.
Le lučaj od Planinskega muzeja kot stražar bedi nad vasico. Z zelenjem obrasle prepadne stene ne dajejo občutka, da je skoraj dvesto metrov vzpona. Običajno so pohodniki željni visokih vrhov hiteli mimo, sedaj pa zaradi ferat namenijo čas dobrodušnemu hribu sredi vasi.
Dve ferati: modra, lažja - Aljaževa pot in rdeča, težja - Pot mojstranških veveric se
prepletata na gori.
Le nekaj minut od muzeja se začne vzpon, pot je dobro označena.
Moja pot gre po modri.
Marjana obuja spomine na že prehojeno rdečo.
Mimo viseče lojtrice, skozi začetno zelenje je potegnjena modra ferata.
Ni nekih težjih prehodov, tudi tistega občutka, da si na prepadni steni v zelenje
odeta gora ne daje.
Veliko je vkopanega dela ferate, trave in prsti, ki v mokrem verjetno drsi. Varujem se zaradi boljšega občutka, saj je ferata. Zajle so dolge in ohlapne in ne rabim
veliko prepenjanja.
Le pogled na hiše spodaj da vedeti, da se vzpenjam nekam pod nebo, pa še vroče je.
Štirikrat se križajo rdeče, modre poti. Lepo je pogledati malo zviška na Mojstrano in Dovje,
zelene travnike in Planinski muzej, ki je ves čas na ogled.
Spomladi bodo krasili ferato tudi avriklji.
Včasih malo pogledam na rdečo stran.
Fotografiram in gledam naokoli, kmalu sva na vrhu.
Vpišem se v knjigo,
posediva na klopci in občudujeva razglede.
Prehitro je vsega lepega konec. Kratek klepet s parom iz Mojstrane, ki se je po dolgih letih zopet odločil za vzpon na Grančiše, po grebenu.
Tudi najina pot se nadaljuje po tej severni, grebenski poti. Pod nama so z zelenjem obrasle skale, spodaj pa propadlo podjetje KO-OP.
Stavbe, odpadki vse je na ogled.
Luštna je ta stezica, malo drugačna od tiste skozi gozd. Pred KO-OP om se usmeriva desno in kmalu sva na potki, ki vodi do muzeja.
Kratko pa luštno, žal za rdečo ferato nimam dovolj moči v rokah..
Pa še misel neznanega avtorja -
V življenju je prav to lepo
Ni komentarjev:
Objavite komentar