Grančišče po gozdu - krožna pot...
Krasno jutro se prebuja, ko se voziva proti Mojstrani.
Snega na drevju ni več, le v globinah gmajne se vidi belina. Parkirava na koncu vasi in se spustiva malo po cesti nazaj. Lahko bi začele kar čez cesto, je ista pot kot na Vrtaško planino.
Z vrtaške poti je več odcepov desno proti Grančišču.
Hodiva skozi gozd bukve prijetno dišijo. Sneg je rahlo pomrznjen, potka se polagoma vzpenja, se položi in zopet strmeje proti vrhu.
Slabo uro potrebujeva do razglednika.
Čudovit je pogled na vasice spodaj, grebenu Karavank, Jerebikovcu, tudi Julijci kažejo svoje vrhove v jutranji svežini.
Privežem Iro in se spustim skoraj do roba.
Zajla, zelo ohlapna mi je v pomoč. Globok pogled je tam na robu pečin, pomaknem se nazaj do skrinjice z vpisno knjigo.
Veliko plezalcev je že vpisanih v knjigi. Izstopa korenjak, ki je z 61 leti, 61 x preplezal obe smeri. Iz nasprotne smeri prispe na goro domačin. Ravno prav.
Izvem kje naj se spustim po drugi strani, da naredim krožno pot. Stezica je ozka, sneg je zapolnil zareze na podplatih in presneto drsi. Zelo previdno stopam po stezici, ki se vije večinoma po grebenu nad pečinami.
Še ozek grebenček, malo skal in sva v zadnjem delu poti, cesta in travnik se že vidi.
Pa sva spodaj.
Pogledam proti pečinam, kjer je potekala najina stezica.
Pred nama je velik balvan in stezica zadaj, ki vodi do hiš.
Ubereva jo nazaj pod pečine in se po potki sprehodiva skoraj do muzeja.
Osamljen možic z metlo naju pričaka ob poti.
Še malo po cesti in sva pri avtu. Na parkirnem prostoru ni koša za kakce in odpadke, zato je potrebno vse odpeljati s seboj. Pot je luštna, lahko bi namesto grebenske ubrale zgornjo prečno proti Vrtaški in se nato spustile v dolino. Markacij ni, razen dveh tablic, ki usmerjajo v Mojstrano in možica nekje na sredini poti.
Kratek, lušten sprehod..
Ni komentarjev:
Objavite komentar