Belo sivo z odtenkom vijolične...

Čudna bitja na Veliki planini...

 

Nimamo sreče, ko se vse poklopi in lahko gremo nam jo pa  zgoraj zakuhajo. Močan veter in nizka oblačnost, ki ne dopušča nobenih širših pogledov. Malo pred kamnolomom peljemo po cesti do
Male planine.

 

Z nami je prijateljica, bajtarka Helena, ki nas usmerja in nas vodi po nadaljnji poti.  Pogledi se milo obračajo proti nebu, iščejo le drobec svetlega neba, a zaman. Zgoraj so neusmiljeni, veter brije okoli glav in sunki so zelo močni. Nase navlečemo iz nahrbtnika vso zimsko opremo, si poveznemo kapuce čez kape, rokavice na roke in se kot  bitja z drugega planeta podamo na pot.

 Korak za korakom mimo v nebo vpijočih kaktusov, na katerih se komaj razbere v katero smer nas vodijo. Helena, ki pozna planino do potankosti nas seznanja s vijoličnimi odtenki na mokri travici.

 

 Jarški dom kar  kliče po toplem čajčku.

 

 Črni so že zbrani okrog svoje mize in jutranja debata se je že začela. 

Nam objasni Helena, ki  jih na hitro pozdravi,  saj pozna vsakega stalnega obiskovalca te planine. Topel čajček  in  matrna dušca  dobro dene premrlim rokam. Pa se zakrinkana, kapucinarska bitja odpravimo naprej proti kapelici Marije Snežne.

 

Obujamo spomine, če se je lani bolje videlo in mnenja so različna. Nekaj je letos sigurno drugače. Vetra, ki me prestavlja kakor travnato bilko lansko leto ni bilo.  Saj je zanimivo to potepanje po komaj vidni poti. Ni pa to isto, kakor široki pogledi po cvetočih travnikih obsijanih s soncem, pogledih na Grintovce in bajte, ki so značilne za Veliko planino.  Vem, če bi bila sama bi  že na začetku obrnila, bolje kakor izgubiti se kje na planini.  Pot nam ne dela problemov saj imamo Heleno. Žafrana, zvončkov in bajtarskih koč je vseeno dovolj za naše fotoaparate. Le širšega pogleda si ne moremo privoščiti.  Iz kapuc se  vidijo samo oči in nos, prav hecni smo. Nadaljujemo mimo Preskarjeve bajte in kmalu smo na Zelenem robu.

Preskarjeva bajta, muzej od zunaj in spominska plošča posvečena Vlastu Kopaču.

 

 Sledi zopet notranje ogrevanje...

... in potem mimo Parlamenta, ter spust mimo Domžalskega  in Črnuškega  doma.

 

 

 Nižje smo lepše postaja. Ljudje se kar vzpenjajo veliko jih je, ki so se odločili uživati med žafrani. Veliko planino so zavzeli kapucinarji, prav zanimivo je srečevati toliko obiskovalcev z glavo v kapuci. Vsake toliko časa naša vodička poklepeta z znancem.

 

 Pa smo zopet na  cesti, ki vodi do avta a zanimivosti še ni konec. Na prelazu Podvolovjek sta dva gostišča.  Ob  glavni cesti je Kranjski rak, le lučaj levo pa Štajerski rak.

 No sedaj smo obiskali oba.  Mogoče  nam naslednje leto uspe....

 

 kot je na  fotkah Helene...

 

 

 Videti to našo lepo Veliko planino v cvetočem raju.