Do slapa pod Iglico na Bohinjski Beli...

 Bled Jezero, Bohinjska Bela - krožna pot..

 

Parkiramo na žel. postaji Bled-Jezero in se spustimo po cesti proti Zaki kakšnih 150 metrov.

 

 Na desni je smerokaz v obliki smrečice. Potka se rahlo vzpenja in kmalu smo na grebenu. 

 

 Pod nami se v odsevu jezera blešči cerkvica, kamp Zaka sameva. Hodimo po grebenu,

opazujemo Malo Osojnico in Ojstrico. 

 

 

 Na razglednih točkah pogledujemo proti dolini in nato pri odcepu zavijemo desno proti smreki velikanki, stari 120 let.

 

 

 Potem se vrnemo  nazaj do odcepa in nadaljujemo levo po luštni stezici. Kmalu smo pred izzivom  poti, puščica levo puščica desno. Leva je prava, desna vodi do gozdne ceste za Rčitno.

 

 Vlake se kar vrstijo in mešajo poti, ki niso označene. Smo pred novo dilemo, leva vodi mimo divjega smetišča, desna bolj uhojena se rahlo vzpenja,  po tej gremo.

 

 Cesti sledimo v smeri Boh. Bele vse do krmilnice in smerokaza za Kavco in Rčitno..

 

 

 V daljavi se že vidijo hiše na Slamnikih. Spustimo se proti Kavcam in kmalu smo pred oznako za Boh. Belo. Za njo pa planina in dve kočici, lesena in zidana.

 

 Nadaljujemo po stezici proti Boh. Beli, ko pridemo do asfaltne ceste gremo v smeri Galetovca.

 

 

 Prijazna domačinka nam pove, da smo čisto blizu Iglice, le še mimo kozolca pri smerokazih in čez privatni travnik, pa smo tam.

 

 Na vrhu pečin smo,  plezalci se vzpenjajo po strmih skalah.

 

 

 Bohinjska Bela je kot na dlani: hiše, travniki vse je pod nami. Za hišami se kakor srebrna kača vije Sava Bohinjka.

 

Razgledujemo se naokoli, potem pa se  spustimo po varovani poti.

 

Zanimive,  navpične lojtre nas privedejo pod  pečine.

 

 Ogledamo si  slap pod Iglico,

 vode je zelo malo in se komaj zaznavno spušča po skalni soteski pri plezališču.

 

Občudujem plezalce veliko jih je, skupine pa še kar prihajajo. 

 

Vračamo se  po lojtrcah  navzgor, naredimo počitek in potem čez travnik  do kozolca.

 

Potem pa  po cesti proti Bledu.

 

 Prečimo most in pri bivši železniški čuvajnici zavijemo levo. Tam so tudi smerokazi.

 

 

 Pot lepo preči pobočje Osojnice in ko gremo skozi podvoz železniške proge smo kmalu tudi pri kampu Zaka.

 

Še malo pa smo na postaji.

 

 Zanimivo potepanje, narejen tudi kakšen odvečen korak,

ki pa naredi stvar še bolj pustolovsko.