V kraljestvu sončkov...

Pravljica rumenih sončkov..

Pomlad je čas veselih pričakovanj, tihega koprnenja,... mladosti in ljubezni. Narava kipi v prebujenem novem življenju, neštetimi barvami pomladnega cvetja. Simfonije barv in vonjav je darilo vsem, ki znajo gledati s srcem. /Miro Štebe/.

Je mogoče še lepše opisati ta čas, ko vsak pričakuje nekaj lepega, nekaj kar se bo mogoče zgodilo, tudi tisti mladi po srcu. Opazovati gozd kako dobiva zeleno preobleko, drobne rožice ob poti, ki vsaka zase oznanja, da je prišel njihov čas. Vse v naravi se začenja znova le pri ljudeh, živalih in pticah  ni tako, žal..

 Tudi rumeni sončki se prebujajo v svojem kraljestvu.

 

Irin korak je bolj počasen, pa se  še malo peljeva z avtom.  Podor ceste proti Valvasorju je saniran in pri odcepu za Potoško planino parkiram.

 

 Počasi napredujeva proti  deželi sončkov. " So že, ali sva prezgodaj," se sprašujem. Letos je vse hitreje, ne bi rada zamudila  cvetočega raja v pečinah Karavank. 

 

 Najinega smerokaza ni več pa saj vem kako priti do tja. Spustiva se po ozki stezici in .... usta se razlezejo do ušes, sončki, vse polno jih je.

 

 Nežne barve komaj razcvetelih avrikljev so čudovite.

 

Pomikava se po melišču, iščeva lažje pristope proti skalam, drsiva nazaj.

 

 Skale so krušljive ko iščem oprimke. Na njih pa polno sončkov cvetočih in tistih zaspančkov, ki bodo  dremuckali še  kakšen dan.

 

 Preden jih toplo sonce prebudi v pomlad in bodo prvi cvetovi že dobili temnejšo barvo.

 

 

 Ne morem se nagledati te lepote, ki  iz skalnih razpok razkazuje svoje lepe liste in cvetove. Čudoviti so! Oditi bo treba, kar ne da se mi. Splezava mimo skal in se po strmem delu vzpneva proti grebenu.  Ko se vračava po cesti obiščeva še naše prednike na Ajdni.

 

 

 Zaradi Ire greva po daljši poti, ki je polna naravnih stopnic in je bolj utrujajoča kakor plezalna. Najprej si ogledava panoramo iz malega balkončka.

 

 Na Ajdni  je nekaj novosti.

 

V kapeli pozdravim prednike in na vrhu narediva počitek. Lep je pogled proti dolini, zelenkasti Savi, ki se vijuga skozi pokrajino. Le gore  ne dovolijo pogleda vrhovi se  skrivajo v oblakih.

 

  Še  na Smolnik greva,  razglednik nad Završnico.

 Dišečega volčina  ni videti, iz ene klopce je nastal ležalnik. Greben Brezniških Peči je ozelenel in Završnica se komaj opazi iz zelenja.

 

Najini koraki se počasi bližajo koncu  poti.

Spomladanska pravljica,

 kraljestvo rumenih  sončkov je čudoviti dar narave, lepota za dušo in srce.