Zimsko jutro v cvetoči pomladi...
Najlepši mesec pomladi, maj je pred vrati. Pa trka na duri zima in vsa jezna stresa sneg na cvetočo dolino. Rožice uboge vse premrle povešajo glavice k zemljici, da bi se malo ogrele. Cvetoče češnje, jablane, hruške vse je prekrila snežna odeja.
Počasen je najin korak z Iro. Ogledujem si drevje ob poti, pred zadnjo hišo je polomljena breza čez cesto.
Snega je veliko, proti kapelici greva. Kar nekaj ovir imava pred seboj. Veje ječijo pod težo mokrega snega in so čisto na tleh.
Nekatere ne vzdržijo bremena in odlomljene ležijo povsod. K sreči, sneg ni primrznjen na liste in rožice bodo preživele, tudi sončki in drugo cvetje v planinah. Od mostičkov dalje delam gaz za Iro, narava je neokrnjena, belina čudovita.
Ne morem si kaj, preplavlja me veselje ob tej beli radosti, rahlem sneženju, lepo je.
Ptičjega petja ni slišati, kakor bi gozd začarala hudobna ali dobra vila. Pri kapelici je snega okoli dvajset cm, na odprtem še več.
Ira je vsa okrašena z snežnimi bunkicami, kakor novoletni drevešček caplja za mano.
Mokri čevlji, hlače nič me ne moti, saj ni mrzlo. Čeprav je pomlad najlepši čas, je tudi ta sneg prinesel veselje, trenutke sreče.
Skoraj vsako leto na Golici prekrije sneg narcise, maja ko so že v polnem cvetju, pa rožice preživijo. Upam, močno upam, da bodo tudi ob tem snegu znova zažarele v vsej svoji lepoti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar