Vodnikov razglednik nad Bohinjem...

  Razgleden vrh nad vasjo Koprivnik, na prvi zimski dan...

 

Še malo v mraku se odpeljeva z Jesenic, ko je zjutraj tako dolgo tema. Lepota Blejskega jezera v jutranjem soncu me prevzame.  Naredim nekaj posnetkov, saj je vse tako hitro minljivo. 

 

 

 Proti Jereki naju vodi cesta. Tam za cerkvico  sv. Marjete se prične najino potepanje.

 

 

 Parkiram na dvorišču  Janezove domačije in mu nesem fotko od spomladi. Vesel je fotografije,  "vedno lahko parkiraš pri hiši," mi reče.

 

 

  Zaskrbljeno se oziram v nebo, nekam sivo je vse skupaj.  " Glej tam zgoraj se že jasni,"  me tolaži domačin.  Prijazen je tale Janez, zaželim mu lepe praznike, če se ne vidiva več, ko  me pot prinese zopet v te konce pa  prinesem  fotke.. 

Nadaljujeva z Iro čez most Jerečice in po stezici levo, ob smerokazu.

 

 

 Še nekaj hiš je pred nama, potem pa se prične širok kolovoz. Malo je razdrapan in kmalu sva pri prvem prečenju glavne ceste.

 

 

Rumeni sončki, turistične oznake Bohinja so povsod tam, kjer si v dvomih kam zaviti.

 

 

 Šestkrat  jo prečimo.  Stezice so dobro vidne na obeh straneh ceste, le pri zadnjem šestem nadaljujemo kakšnih 100 metrov po cesti, da zagledamo na desni zopet odcep za Vodnikov razglednik.

 

 Le malo pred zadnjim vzponom  je razcep Y, na levo je puščica za Podjelje, na desni pa je nekaj  metrov naprej zopet sonček. 

 

 

 Ob poti so ostanki snega, ravno pravšnji za Irino uživanje. Pri smerokazih sva,  kratka strma potka in že sva na vrhu Vodnikovega razglednika(1017/.

 

 

 Velik križ, skrinjica z vpisno knjigo, žig, štiri klopce, miza in razgledi. Ja te si pa lahko samo predstavljam. Morje meglic, kamor pogledam. Bom pa malo počakala, mogoče se pokaže kakšen vrh. Pa se res, vrhovi Bohinjskih gora se za trenutke dvignejo izza meglic, pa ne za dolgo.

 

 

 Hitro so zopet zakrite mojim očem, meglice zmagujemo. 

 

 

 Pa greva še malo  v  središče vasi, k cerkvi Najdenja Sv. Križa in župnišču  Valentina Vodnika. Prvem slovenskem pesniku, ki je služboval  kot duhovnik v tej vasi, v letih 1793 - 1797. 

 

 

Rad je zahajal na razglednik, zato so vrh poimenovali po njem. Greva  naravnost po poti in se znajdeva na glavni cesti, le malo stran od vasi. Sonce, kako prijetni so  sončni žarki, ki se igrivo pomikajo čez travnike do snežnih zaplat. Hiše v bregu so obsijane, vasica je  čudovita.

 

 

 Stare hiške z ganki, muc, ki se greje na balah sena.

 

 

 Le zvonovi v zvoniku žalostno pojo, ljudje se zbirajo pri cerkvici, nekdo se je poslovil od tega sveta. .. Vračava se nazaj proti razgledniku, po smerokazu pri cerkvi.

 

 

 Pri lovski preži prideva na pot, ki vodi do razglednika.

 

 

 Še malo pa sva tam. Pogledujem proti križu, na vrhu ni videti megle.

 

Pa greva še enkrat gor, saj ni težko. Vrhovi se le bežno pokažejo in zopet potonejo v bele meglice.

 

 Spustiva se proti dolini, kmalu sva na glavni cesti.

 

 Tam je potrebno kar malo paziti, da ne  zgrešim prvega odcepa desno. Potem sva kmalu na izhodišču. "O Majda" slišim onkraj ceste. Janez in sovaščan verjetno premlevata današnje novice.

 

 

Kratek klepet in že sva pri avtu. Vodnikov razglednik še prideva, pogledam navzgor, kjer se zopet kaže modrina neba.

 

 

V tretjič gre rado, pravijo....

Vošenje noviga let

Za nov lét ne vem

Perneslo kaj bo,

Ga mislim preglédat,

Ob léti povédat:

Kak dobro je blo.

/ Valentin Vodnik/