Na Vošco - čez zasneženo planino....

 Vošca - prijeten sredogorski vrh...

 

V Srednjem vrhu  se peljeva še malo naprej, do stare kasarne.

 

 

  Ne vem, če je čuvar dvorišča Jureževe domačije še velik kuža. Z Iro nista v dobrih odnosih, zato jo raje ubereva navzgor čez travnik. Stezica je že uhojena verjetno še kdo uporablja bližnjico.  Skozi drevje ujamem še zadnje odtenke vzhajajočega sonca.

 

 Počasi se pomika čez Martuljške gore in zažari nad Jalovcem in Mangartom.

 

 

Potka je prijetna, sneg se začne na zadnji strmini pred gozdno cesto.

 

 

Na cesti je sneg pomrznjen vendar se mu lahko izognem. Iri pa je ravno to v veselje.

 

 Hiški na Jureževi planini samevata, nikjer ni nikogar.

 Kimajoče glavice belih cvetov teloha ob poti naju pozdravljajo. Toplo sonce jih je privabilo,

zima pa se je komaj začela.

 Počasi napredujeva,  v daljavi se že vidijo ruševine. 

 

 

 O gore, odpirajo se razgledi: Trupejevo poldne, Bele Peči, Kepa pa Julijci, ki se od Vrtaškega vrha  do Prisanka nekam hitro temnijo. Le gore nad Trento so lepo sijoče.

Sledi vodijo v vse smeri čez planino. Na soncu se bleščijo snežni kristalčki, sence dreves rišejo svoje podobe, sonce pripeka.  Čudovit dan, kmalu sva mimo ruševin in se povzpneva  na vrh. Tam je pogled na Jalovec in Mangart najlepši. 

 

 

 Pri razvalinah narediva kratek počitek. Lepo se je greti na soncu in opazovati najlepšo predstavo,

ki se z vsakim trenutkom spreminja. Pa je vedno znova enkratna, čudovita.

 Spustiva se proti dolini, sneg je postal moker nahrbtnik pa vedno težji, poln  oblačil,

 zelo je toplo.

 

 Še malo pa bova v gozdu potem bo tudi korak lažji. Pri starih svislih nad Jurežem se ustavim,

 s pogledom objamem vso lepoto do kamor mi seže oko.

Lepo je v teh koncih, še bova prišli...