Hruški vrh v grebenu Karavank..
Na Rogarjevem rovtu se še ni popolnoma zdanilo, ko naši koraki stopajo proti kolovozu.
Mimo zapornice je najbolj strmo, kar pokonci se postavi cesta. Ko strmina popusti nas skozi drevje pozdravijo sončni žarki. Trenutki, ki privabijo nasmeh na obraz so hitro minljivi.
Pastirska koča na Hruščanski planini se že vidi, ko nas stezica vodi levo za pašnimi vrati. Običajno uberem to potko, ker je ves čas vidna in ni potrebno iskati primernih prehodov.
Hitro smo na sedlu, tam pa ti korak zastane. Nasproti se odprejo pogledi na prelepe Julijce..
Še malo pa se pokaže koča na Dovški Rožci, za njo pa strmina Dovške Babe.
Kakšna drobna rožica in veliko razcvetelega teloha na prisojnem pobočju lepša krajino.
Sv.Izidor sameva, vpišemo se v knjigo. Iz Hruški vrha(1776) je lep razgled proti goram in dolinam na vse strani.
Pod Koprivnjakom so zaplate snega.
" Na Klek ali Babo," sprašujem. Le spust proti sedlu Rožca in naprej proti
Mokotovi bajti, vse po planu.
Tam oddam spomladanske fotografije. Včasih vandrajo fotke z menoj v nahrbtniku tudi leto ali več, da jih oddam.
Lep sončen dan je privabil kar nekaj pohodnikov, ki se vzpenjajo proti bajti. Hitro smo mimo pastirske koče, le še spust po cesti in smo na Rogarjevem rovtu.
Kratko pa luštno...
Ni komentarjev:
Objavite komentar