Dvoglavi vrh, stražar nad planino Korošico...
Zjutraj se že pozna na dnevu, ko vozim proti Ljubelju. Trije predori so že mimo, za četrtim je na desni lesena hiška, tam pri Vrančku je moje izhodišče. Nisem sama, dva mlada iz Dolenjske sta že tam, uživata v jutranjem čiku. Kmalu me bosta prehitela, si mislim ko hodim po kolovozni poti,
ki se zelo hitro prične strmo vzpenjati.
Ni dolgo trajalo, pa sta za menoj, obirata jo po bližnjicah, ostajata zadaj in me zopet prehitita.
.
Greben Košute, prostrana melišča pod njim in nežno žuborenje vode, me spremlja ob poti. Malo poklepetamo, ko me zopet dohitita, na Veliki vrh gresta. Karavanke so jima ljube in se večkrat pripeljeta na Gorenjsko. V daljavi, nad travnatimi pobočji se pod mogočnimi stenami zazna sedlo.
Zvončkljanje zvoncev, zmotim zajtrk pri kravji mami in že sem na planini Korošica.
Koča je odprta, Dolenjca sta že tam.
Ne ustavljam se dosti, le za nekaj fotk in nadaljujem proti sedlu.
Pa sem na Hajnževem sedlu, mejnem grebenu.
Na desni se dviga mogočna severna stena Velikega vrha.
Malo bolj oddaljena sta Malo in V. Kladivo. Tudi Košutnikov turn se zazna v daljavi.
Moja gora je na drugi strani.
Hodim skozi ruševje in se razgledujem okoli. Mladca na sedlu se oglašata, pomaham jima.
Pred menoj so razbite pečine, nepritrjena jeklenica visi čez skalne plošče. Previdno stopam čez ozek grebenček in se počasi čez gruščast teren bližam jeklenici.
Zelo je ohlapna, pa je vseeno v veliko pomoč pri vzponu na vršnji greben. Pazljivo korak za korakom nadaljujem po poti, iščem oprimke, saj je stezica zelo ozka. Sem malo pozabila, kako ta pot izgleda, pa sem že bila tu. Pristopim na prvi vrh, pospravim palice, sledi spust po jeklenici med oba vrhova.
Na vrhu sta dva pohodnika. Sestop navzdol ni tako enostaven, lažje se je vzpenjati. Jeklenica je zelo ohlapna in dvomim, če je sploh pritrjena, pa je. Uspe mi, sem na sredini med obema vrhoma.
Pa lahko zopet fotografiram. Še kratek vzpon in stojim na vrhu Korošice,
1968 metrov visoke gore. Na Velikem vrhu se vidijo ljudje.
Pogledi so čudoviti: Begunjščica, Stol, Vrtača, Ovčji vrh, Ljubelj, Zelenica. Spodaj planina Korošica, še Radovljica se vidi, zadaj pa Triglav, če ga ne zakrivajo oblaki.
Najbolj mogočen mi je greben Košute.
Lepo je kamor pogledam. Kratek počitek, vpis v knjigo in znova na pot.
.
Nadaljujem proti zahodu, v smeri Ljubelja. Spodaj opazujem kočo na planini Korošici. Pot poteka po dovolj širokem grebenu, da ni večje nevarnosti. Je pa zelo strma in na čase je teren tudi moker. Pazljivo se spuščam po potki. Srečam nekaj pohodnikov, ki se vzpenjajo. Spodaj na mejnem grebenu se že vidi ograja, tam bo moj odcep za planino.
Kratek klepet s skupino, ki prihaja iz Ljubelja in nadaljujem mimo smerokaza za Korošico.
Malo pred kočo se pasejo konji, ki sem jih opazovala zjutraj.
Nekateri si privoščijo opoldanski počitek.
Kmalu sem pri koči, veliko ljudi je prišlo v goste.
Nadaljujem proti dolini.
Strma je ta pot, pri sestopu se to še bolj občuti.
Opazujem Zajmenove peči in melišča pod njim.
Pri ograji se zopet sliši šumenje vode. Ko se kolovoz zravna vem, da bom kmalu pri avtu.
Stražar nad planino Korošico se že davno ne vidi več,
a prijeten občutek bo ostal še dolgo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar