Palec in Zelenjak...

 Vrhovi okoli Zelenice...

 

Sive megle se vlečejo čez Begunjščico, ko se vzpenjamo iz Ljubelja.

 Nič kaj prijazno jutro.

 Izza Košute se rahlo prebija sonce, pa mu ne uspeva prav dobro. 

 Pri koči na Zelenici je že nekaj obiska.

 

 Vedno več je sivine in le slutiš lahko kje so naše gore. Celo Vrtača  je našim očem skrita. 

V upanju, da se bo vreme zjasnilo gremo po zgornji poti čez melišče, za vzpon zoprna pot.

 

Včasih pogledam proti špicam grebena Na Možeh,  nekam svetlo postaja.

Veliko planik je ob poti, toliko skupaj jih že dolgo nisem videla.

 Bližamo se Žlebu,  megla se umika in pokažejo se vrhovi gora.

  Pred nami je  Palec,  previdno korak za korakom stopam po krušljivem svetu.

 Opazujem Zoisove zvončice, nežni cvetovi kukajo iz skalnih razpok, povsod jih je polno.

 

 

 Bolj se bližamo vrhu svetleje postaja. O sonce, kako hitro postane svet lepši, vse je bolj prijazno. Dva sta že na vrhu, le vpis v knjigo in hitro nazaj v upanju, da nam bo tudi na Zelenjaku sonce naklonjeno.

 

 

 Previden sestop in zopet smo na sedlu.

 

 Vrtača, Zelenjak, megla se počasi umika in postaja vse lepše. Hitro smo pri škrbini.

 

 

 Pristop na Zelenjak  je lepši. Več je skalovja in manj tistega drobnega peska, ki drsi pod nogami. Najprej čez grebenček na  "Nemški vrh" z vpisno knjigo.

 Je kar malo zračno na tej strani, potem pa še na soseda s križem.

 Pridružita se  pohodnika, ki sta bila pred nami na Palcu.  Razgledi se odpirajo na vse strani.

 

 

 Vedno mi je lepo, če sije sonce, pa je lahko ista gora. Vsakič je pogled drugačen, megla me žalosti. Nekam dolgo sedimo. 

Vrtača je kmalu v objemu meglic.

 

 

 

 

 Pri koči ni dosti gostov in to sredi poletja.

 Tudi srečali jih nismo veliko ko sestopamo proti dolini.

 

 "Saj kdor se zateka h goram ne more biti duševno tako zmešan in tudi ne tako slab, kajti v neomadeževanem gorskem svetišču ni prostora za umazan človeški duh"...

 iz dnevnika Pavla Kemperla.