Dva obraza iste gore...

Mojstrovka po Hanzovi poti....

 

 Vršič v ranem jutru.

 Ko sonce  s paleto nežnih barv oznanja nov dan se s sestro vzpenjava proti prevalu Vratca.

 

Na verigo gora s Prisankom v ospredju je čudovit pogled. Celo na Primorsko stran je vse kot umito. Dan kot nalašč za  najin vzpon. Mimo Šitan glave proti odcepu za Hanzovo pot,  sonce je že rahlo obarvalo gore.

 

 Prehiti naju mladenka in kmalu jo vidiva kako se pripravlja za v steno. Tudi naju korak hitro ponese pod severne stene Male Mojstrovke.

 

Pripraviva se za v skale. Začetni del poti je najbolj razgiban.  Zračna lestev in nekaj  navpičnih kaminov, ki so tako ozki, da se komaj potegnem navzgor.

 

 Ponujena roka mi prav pride. Varovana pot je speljana čez skale, se zopet vrača pod pečine in se nadaljuje po ozkih poličkah mimo skalnih gmot.

 

 

 

 

 Spodaj  opazujem grapo in potko, po  kateri hitijo novi obiskovalci.  Vitranc, Ciprnik, Visoka peč, Slemenova špica,  vse je pod nama.

 

 

Lepa je ta pot, hitro dostopna in dobro varovana.

 

 Na prostrani terasi  malo pred vrhom se v vsej lepoti pokaže veriga gora od Velike Mojstrovke, Jalovca,  Mangarta, pa vse tja do Male Ponce.  Dohitijo naju planinci iz Kamnika. Skupaj občudujemo lepoto gora, ki jim ne vidiš konca.

 Še malo plezanja in pokaže se vršni možic. Na vrhu Male Mojstrovke sva. (2332)

 

Kratek počitek, žig v planinski dnevnik in nadaljujeva proti Veliki Mojstrovki.

 

Južna pobočja so gruščasta, polna plošč in peska. Spustiva se do potke , ki naju usmeri proti

 Veliki Mojstrovki.

 

Vzpon mimo balvanov ob grebenski rezi in kmalu sva na Veliki Mojstrovki (2366).

 Ogromen možic, kamniti stražar vrha je že od daleč viden.

 

 Na M. Mojstrovki se ves čas vidijo ljudje, kakor mravljice se vzpenjajo po grebenu.

 

Nadaljujeva po skalnatem slemenu do Zadnje Mojstrovke. Sva pri Srednji, ki pa  ne šteje. Pogled proti Jalovcu in Mangartu je čudovit.

 

 Pod Poncami se bleščijo skakalnice. Prekrasen je ta greben za opazovanje gora.  "Mogoče grem zadnjič po tem grebenu," razmišljam na glas. Spredaj se slišijo pripombe. Do zadnjega vzpona je še kar nekaj  vrhov iz nametanih skal.

 Ko sva že tik pred ciljem,  le še kratek spust in vzpon na vrh z možicem Zadnje Mojstrovke,

se korak ustavi.

 

 Obrneva se nazaj, škoda. Se zgodi, če ni prave volje.

 

Vračava se po isti poti, vzpenjava in spuščava se čez skale. Na Srednji Mojstrovki se z fotko poslovim od  Jalovca in Mangarta. Nadaljujeva s spustom, čez južna pobočja Male Mojstrovke.

  Kako drugačen je pogled na goro iz te strani. Še najlažji je sestop po spodnji uhojeni potki. Pa še ta je včasih prehodna le čez skalne plošče z drsečim peskom. Nič kaj prijetna pot. Globoko spodaj se  vidi Trenta, vsa obsijana s soncem.

V mislih sem na sedlu in melišču pod njim. Ljudje, ki se vzpenjajo so večinoma tujci.

Spodaj se vidi prelaz Vršič in planinske koče.

 

 

Upanje ostane, se v mislih poslovim od gore tam visoko zgoraj.