četrtek, 06. avgust 2015

S pogledom na Triglavsko kraljestvo...

 Vrtaška planina, Vrtaški vrh in Vrtaško Sleme..

 
Dežuje, ko me ob treh zjutraj zbudi budilka. Naj spremenim turo ali upam? Na tej poti je še najmanj skalovja, če se vreme unese, bodo tudi razgledi. Uredim vse potrebno, sprehodim Iro in se odpeljem proti Mojstrani. Tema je še. Novo parkirišče imajo, ko se vrnem naredim fotko.  Brez čelne svetilke ne bo šlo. Prečim cesto, stezica je nasproti parkirišča in se zaženem v breg. Strmina  hitro narašča, na desni je odcep za razgledno točko Grančišče....Ampak moja pot se vzpenja, vzpenja...  Skozi gozd se vidi rdečina nad Stolom, sončni vzhod.
 



 
Sonce se prebuja in  skozi veje opazujem kako se dviga iznad Karavank.

 
Le kako zmore to pot živina? Res je široka, ampak zelo strma.

 
 Na razglednem ovinku se pokažejo Julijci.
 

 
 Kmalu sem pri pašni ograji. " Prehod na lastno odgovornost," piše.

 
 Sigurno imajo bika, ko je opozorilo že na začetku planine.  Na Vrtaški planini  (1462) se odprejo razgledi v Triglavsko kraljestvo. 


 
 Opazujem mogočne gore, v mislih premlevam prehojene poti, ki jih je vsako leto manj. Gospodar v pastirski koči je že vstal. Malo poklepetava, vpišem se v knjigo in previdno vprašam, če je bik na paši. Šele potem ugledam tudi velik napis. 

 
 Slišim zvončkljanje zvoncev, živina prihaja pozdravit gospodarja." Kar mirno pojdite mimo", mi reče. Ja lahko je to reči, saj sem kot nalašč za draženje bikov, kar žarim.. Majica, nahrbtnik, palice, vse je rdeče.  Sicer pravijo, da bik vidi samo črno belo. V mislih se že pripravljam na dvoboj s palicami, če me ne bo prej nasadil na roge in poslal nekam...... Pa grem,  krave so že čisto blizu. Pogledujem proti njim, če je kje v bližini "bingljajoče premoženje" pa slišim puhanje blizu  mene. Ne vem, je bilo to  namenjeno  meni v opozorilo ali mični kravji mladenki, ki se je z migajočo ta zadnjo pozibavala pred njim. Nisem ugotavljala. Presenečenj še ni konec. Malo od smerokaza za Sleme zagledam jurčka.


 
 Prvi letos in to ajdovček. Velik, obgrizen od polžov ampak videti je zdrav.  Postavim ga na štor, poberem ga pri povratku. Veliko je volnatoglavega osata, čmrlji in druga brenčeča bitja  družno uživajo v sladki medičini. 


 
  Pot od planine naprej je lepa, pravi užitek. Počasi se vzpenja, včasih celo spušča in hitro sem na Njivicah.
 

 
 Tudi markacij je nekaj, sicer pa je steza lepo sledljiva.



 
 Na desni me  draži Vrtaški vrh. Iz izkušenj vem, da se mi ob povratku ne ljubi  povzpeti na vrh. Najbolje, da to takoj opravim.







Pot je uhojena od živine,  gor se hodi napajat,  izvem kasneje od gospodarja.
 
 
Nekje je naravni zastoj vode, za živino dovolj. Na Vrtaškem vrhu (1898) je kar prostrano. Travnata površina obrasla z rušjem, tudi skrinjica z vpisno knjigo je  na robu.


 
 Razgledi, ti me povsod prevzamejo. Iz vsakega vrha so drugačni. Tu se poleg Julijcev vidi greben Karavank in sosedov Dobrač.




 Sestopim in nadaljujem proti Slemenu.





Izgleda blizu, pa se stezica kar nekaj časa vijuga po pobočju, preden pridem na sedlo.



 
 Potem pa zagledam Kukovo, Špik, Frdamane in komaj čakam, da pristopim na vrh.
 








 
 Vrtaško Sleme (2077), skrinjica z vpisno knjigo je med kamenjem, nasproti pa stene Kukove špice. Gledam naprej proti Triglavu in vrhovom okoli. Prelepo!




 Dolgo opazujem to kraljestvo gora in vse tri doline. Vsa prevzeta sestopam po pobočju in se šele spodaj spomnim, da nisem obiskala  Drobeče Sleme, sedaj ko vem kje je. Ker me vedno pesti čas, pustim ta vrh za drugič.

 
 Zadovoljna se vračam mimo Vrtaškega, mu pomaham v slovo in pazim, da ne zgrešim jurčka.  Kmalu sem pri koči, zopet rečeva par besed z gospodarjem.

 
Samo uro petnajst minut potrebuje živina, da pride do planine, jaz pa dve.  Zelo hitro so tudi na Njivicah in Vrtaškem vrhu. Zato je pot vsa prehojena in blatna. Izvem, da sta  približno enaka po času za sestop stezica  do Peričnika in pot vzpona direktno iz Mojstrane.  Toda od Peričnika je potem še treba priti  do Mojstrane. To pa turo časovno precej podaljša. Po poti vzpona pa prideš direktno k avtu, kar odšteje strmino. Sonce, ki se je večina poti proti vrhu skrivalo za meglicami, sedaj neusmiljeno pripeka. Kar teče mi po obrazu.

 
Na tistih nekaj mestih, ki ne potekajo skozi gozd me je pošteno ožgalo, nisem se zaščitila s kremo. Kdo bi si mislil. Cesta, spodaj se že vidijo hiše.  Toda šele čez kakšne pol ure sem v dolini. Lepo so uredili parkirni prostor. Klopce in koši za smeti so na travnati površini poleg parkirišča..


Tudi vmesna debla  so  pripravna,  lahko sedeš in se preobuješ. Strmine se nekako navadiš, saj je 1400 višincev, kar ni tako malo. Všeč mi je prehojena pot.


 Lepa tura, pa še jurček je popolnoma zdrav, ko ga doma očistim.

4 komentarji:

  1. Dobra si, da se odpraviš zjutraj od doma ob ne preveč obetavnem vremenu.
    Tudi jaz poznam ta predel, vendar si vedno izberem pot iznad Peričnika in preko pl.Višjek do Vrtaške planine. Lepa, dokaj zložna pot. In baje tudi po tej poti ženejo živino v planino.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Davno nazaj smo se spustili po tej poti, pa se ne spomnim kako izgleda. Je po času daljša in ali je sledljiva, markacij sigurno ni...

      Izbriši
  2. Pametno si storila , da si se odpravila zgodaj , ker vročina pa tiste strmine te kar pošteno zdelajo . Jaz sem si za povratek vedno izbrala pot čez Peričnik ,je pa daljša , ampak lepa .

    OdgovoriIzbriši
  3. Naslednjič bom probala nazaj po stezici do Peričnika, da si malo osvežim spomin...

    OdgovoriIzbriši