Krniške skale - /Gartnerkofel/

    Med stolpiče in vršiče po zahodnem grebenu  Krniških skal...

 

Čudna so ta naša pota. Na Mokrine /Nassfeld/ se pripeljemo po italijanski strani iz Pontebbe.  Sonce še ni obsijalo gladino jezera, ko parkiramo pred planšarijo Watschiger Alm.
 

 

 Pred nami se proti nebu dvigajo stolpiči Krniških skal. Levo je na pogled prijeten, lahko dostopen vrh Kammleiten. Prečkamo travnik in se vzpenjamo  proti prelazu.

 

 Tam  se še vedno lahko  premislimo in nadaljujemo desno po lažjem pristopu. Pa se nismo, kar vleče nas v skale. Naša pot vodi  pod skalovje zahodnega grebena. Gora takoj pokaže svoje zobe,  poplezavanje se začne že na samem začetku.

 

Sledimo markacijam, roke ves čas iščejo oprimke. Skale so ostre in jih ni težko najti. So pa vmes tudi taki, ki niso stabilni. Varoval ni! Pot se ves čas zvija med stolpiči po grebenu, čez vmesne vršiče, včasih tudi skozi ruševje.

 

Ko misliš, da je že konec pa je zopet malo plezarije na nov stolpič. Pravi užitek. Prečimo kratek ozek grebenček in kmalu se pokaže pred nami na gori križ.

 

 Še malo plezanja, vzpon po travnati stezici in smo na vrhu /2195/. 

 

 Velik, črni križ  ne deluje preveč dobro.  Razgledi niso najlepši, iz globin se vlečejo koprenaste megle. Le Konjski špik in Veliki Koritnik,  se vso pot kažeta v svoji lepoti.

 

Veliko prijetnih vrhov je okoli Mokrin, pa tudi takih za sladokusce, ki stremijo za drznimi vzponi, prečkanju visečih mostičkov in podobno.  Sestopimo do žičnic na prelazu in desno proti izhodišču..

 

Za užitkarje, viseči mostički med stolpi.

Mimo zvončkljajočih krav na pašnikih, ki se ne pustijo motiti.

 

Tam se naše potepanje še ne konča. Nadaljujemo po avstrijski strani,
 skozi  Ziljsko dolino proti soteski Garnitzenklamm.

To pa je že druga zgodba....