Debela peč v družbi sosedov..

Okroglež, Debela peč, Brdo - vrhovi nad dolino Krmo...

No skoraj vsi, prvi v vrsti je le nekaj malega stran ob isti poti. ...

Jutro je še zgodno. Za čuda Natalija nima dosti proti zgodnemu vstajanju. Malo jamranja že mora biti, drugače ne gre, ampak zjutraj je pripravljena ob uri, ki jo določiva za odhod.

Še pred pol šesto začneva od spomenika na Pokljuki - Pri Rupah..

Zrak je že na začetku vroč, nobene osvežitve v obliki pihljajočega vetrca. Le brenčanje muh se sliši visoko v krošnjah dreves.

Na Lipanci narediva kratek postanek za nekaj "fotk".

Vrhovi zgoraj so brez oblačkov, lepo bi bilo narediti cel krog, pa dvomim o tem.... Pri smerokazih greva naravnost, po potki mimo lovske koče.

Je lepša in korak je bolj prijeten. Najin klepet prekinja prijetni zvok kravjih zvoncev. Koča nekdaj zelo lepa, se bo vsak čas sesula vase.

Škoda, pa na tako lepem kraju stoji. Tudi naslednja hiška ni več nikomur podobna. Mogoče se pa grejo krave skrivalnice okoli nje?

Veliko je cvetja ob poti, prevladuje rumena.

Kmalu sva pri balvanu, kjer naju oznake usmerijo na markirano pot.

Tudi na tej mimo koče, se najde kakšna markacija, ampak po smerokazih je ona druga prava. Kmalu se pokaže prvi znanilec vsega lepega, Brdo.

Še dobro si ne ogledaš poti, ki vodi nanj že je tu odcep za prvi vrh,

Okroglež ( 1965 ).

Res šteje malo manj kakor ostala soseda, so pa razgledi z njega prav tako lepi.

V dolino se celo lepše vidi. Sestopiva po drugi strani in pred nama so Rjavina, Luknja peč, Dimniki in Macesnovec.

Zadaj pa kar v vrsti imenitna družba od Dolkove do Kukove špice.

O seveda, na najino stran ne smem pozabiti, tudi tu kipijo vrhovi visoko v nebo od Viševnika do Kanjavca. Triglav se kmalu pokaže v vsej lepoti, sramežljivo bel, najbolj oddaljen, tudi najbolj oblegan v tem času.

. Lep je pogled na te spokojne gore, ki vedno burijo duhove nam "mravljicam." Nikoli jih ne osvojimo, ampak nam le dovolijo stopiti nanje. Debela peč, lepo vidna že iz Okrogleža, ima prve obiskovalce. Nekaj se jih že spušča po pobočju. Kmalu tudi nama uspe pristop na vrh.

Prijazen pohodnik iz Ljubljane naju ovekoveči, preden nadaljuje svojo pot proti Brdu.

Čudoviti panoramski razgledi na Julijce, Karavanke, na dolino Krmo.

Lepo je, kar težko se je posloviti od Debele peči, (2014) ko ni nikogar in se po mili volji opajaš z lepoto in polniš baterije za slabe dni.

Spustiva se navzdol, slišijo se novi občudovalci Debele peči. Kmalu zagrizeva v strmino

proti Brdu, (2008).

Rož je neverjetno veliko. Povsod pisano cvetje, še tako majhna možnost v skalnem razpoki pa že raste rožica. Le planik nisem videla, verjetno jih v tem koncu ni. Pod rušjem se na skali skriva napis, ko je odcep za Brdo.

Vsa pot je skalnata, na vrhu pa travnata čepica. Lepote razgledov se tu samo še dopolnjujejo. Vse izgleda še bližje. Tudi Debela peč ima drugačno podobo. Travnato pobočje, ki se položno spušča v pokljuške gozdove, dopolnjujejo prepadne stene nad dolino Krme.

Pogled na uro pokaže, da z nadaljevanjem poti danes ne bo nič. Med rumenim cvetjem, ki ga je povsod polno se spuščava po prijetni stezici proti Blejski koči.