Vrbanove špice...

  Majda in Marjana po poti Lojzeta Rekarja

 Lengarjev rovt v dolini Kot je najino izhodišče. Brez čelnih svetilk ne gre. Pri studenčku se pogled že ustavlja na gorah, ki dobivajo jutranji sijaj.

 Počasi  se dani in  sončni žarki  nežno božajo mrzle skale.

 

 Oblački se podijo visoko po nebu, spodaj v dolini pa kraljuje megla.  Zelo je vroče, pot  lije z obraza in telesa.  Debeli kamen, koliko gora željnih ljudi je že šlo mimo njega.

  Še malo pa je najin odcep. 

 Pripraviva se za v skale.

 Na začetku je za "lušte" nekaj jeklenic, potem pa  dolgo nič. Domačin naju zvedavo opazuje.

 

 Steza je polna grušča, obraščena s travo, spodaj pa  Pekel.

 

Pravo ime za dolino polno stezic, obdano z visokimi gorami. Vsak korak zahteva previdnost in je lahko zadnji...Končno so zopet  varovala: skobe, klini, jeklenice.

 Vzpenjava  se čez  špice in razveseliva se oznak za

 Spodnjo -Malo Vrbanovo špico (2299).

 Hitro sva na vrhu.

 

 Potem se zopet spustiva  nazaj  in nadaljujeva proti Plesišču (2244).  

Potka je kar malo skrita okoli skale. 

 

 Plesišče, ravna skalnata gmota sredi vrhov.

Na eni strani M. V. špica na drugi pa velikani. Najlepši je pogled na Očaka. Toda najbližji vrh pred nama  je Visoka Vrbanova špica (2408), do  tja je še daleč.  Malo se zavrtiva saj je Plesišče in se na drugi strani spustiva nazaj na potko.

 Nadaljujeva čez grebenčke, se spuščava po skobah in zopet vlečeva navzgor. Na desni naju spremlja Cmir, na levi pa  greben Rjavine, ki se mu  kmalu pridruži še Rž.

 

 

 Najlažje je tam, kjer so jeklenice, potem se lahko primeš ali pripneš in se potegneš povsod. Manj kot polovica poti je varovana z njimi.  Najtežji  deli poti so, kjer ni ničesar, prehodi  po ozkih poličkah, pod koraki pa pesek.  Tam srce kar malo hitreje bije, vsaj meni.  Sva pri zadnjem spustu, čez skobe. Počasi se spustim po njih, sestra je že spodaj. 

 

 Oblaki na nebu so nekam grozeči, temni, hitro se bližajo. "Še malo počakajte tam zgoraj," sva kar malo zaskrbljeni. Treskanje sredi skal, polno železja, to pa ni dobro. ." Naj se potem zlija kolikor hoče ko bova na vrhu,"  komentirava glasno. Še pogled skozi okna proti Cmiru in dolini.  Tam dol še nisem šla.

 

 Na Mali Vrbanovi se vidi pohodnik,  hitro je na za nama. Še dolg vzpon proti vrhu in malo okoli skal, se spomnim iz prejšnjih obiskov te gore. 

 

 

 

 

 

 Pa še kakšno "fotko" moram narediti, brez tega ne gre. " Pripni se" slišim večkrat sestro spredaj. Malo pred zeleno oazo me pohodnik že prehiti.

 Zgoraj se že vidi ogromen možic na Visoki Vrbanovi špici.  Sestro kar odnese tja gor.

 

 

Mene pa zanimajo rožice, za katere prej ni bilo časa.

 Zadnji koraki in na vrhu sem.

Smeji se mi, ko gledam ošiljen Begunjski vrh,  Triglav, Cmir in megle, ki se podijo iz Pekla mimo Rjavine. Pa sva jih te Vrbančke, ki mi že nekaj časa ne dajo miru. Na vrsti je počitek in malica. Celo obleči se je treba, tako je mrzlo.  Sivi  oblaki se podijo okoli Triglava in čez Rjavino. Že dolgo opazujeva kočo Valentina Staniča.

 Kofetek se bo prav  prilegel ko prideva tja. Ob poti je polno rožic, na Begunjskem vrhu so ljudje. 

 

 

 Kmalu sva pri koči, barvajo jo. Po klopeh in okoli koče je polno rjavih madežev. Že vedo zakaj niso zaščitili, jaz bi. Naročiva kavo brez sladkorja, je običajno sveža. Ne strežejo zunaj. Verjetno kdo pozabi plačati in jo zbriše v dolino.  Ni dosti gostov.  Kava, že večkrat sva v tej koči pile kavo, ampak ta je posebne sorte, se vidi skoznjo.... .  Saj razumeva, življenje je težko in tako visoko je lahko vsaka stvar luksus..

 

 

 Smejiva se ko se spuščava po potki navzdol. No vsaj okus po kavi je ostal nekaj časa.

 Veliko rož je ob poti sestra vzdihuje, da bo pot predolgo trajala.

 Mladi kozorogi so čisto ob poti. Nekam mršavi izgledajo, še mladiček je med njimi.

 

 Fotografiram  greben,  ki sva ga prečili, rože ob poti, nadoknaditi  moram zamujeno,

saj v skalah to ni šlo.

 

 Sestra milo gleda v nebo in prosi za meglo. Glej ga zlomka, verjetno ima veze tam zgoraj. Kar naenkrat ne gre več. Ko pogledam kaj se dogaja, pa napis -kartica polna. Nič hudega, saj je že vse zanimivo na varnem.

 

  Pot se za čuda sploh ni vlekla in dobre volje pri studenčku dotočiva vode. Spodaj se že vidi prodišče,  gore so že visoko zgoraj ko gledava nazaj.

 

 Kar oddahneva si, ko je konec korenin in korak stopa po ravnem, na parkirišču ni dosti avtomobilov.

 " Bogovi so z nama", se vedno hecava.  Vreme nama je naklonjeno, oblaki so  zakrivali sonce,

ki naju je le včasih malo pozdravilo.

 

 

 Lepa tura je za nama, želja je potešena in kar nekaj časa bo zopet mirovala.

Potem pa..... bomo videli.....