Grad na skali...

 

        AŽBSS  - Alojz Žakelj bivak na stebrasti skali.

 

Lepo jutro. Nad Jelenkamnom  nebo že rahlo rdeči.  Za vikend napovedujejo sneg,  potem bo pristop do bivaka težji.  Hitro sva pripravljene z mojo psičko Iro. Parkiram pri Kolpern-u, prečiva most čez Savo, mimo blokov in pod avtocesto.

 

 

 Že v prvem bregu se skozi drevje kažejo rdeče ožarjene Jesenice.
Višje se vzpenjava, lepše je.

 

 Greben  Karavank se mi odkriva postopoma. Stol, Vajnež, Golica, Klek, Hruški vrh, vse tja do Kepe. Lepi razgledi  brez  oblačkov.

 Uživam, pot je suha, pomrznjena in korak je lahek.  Opazim na novo naložena debla ob poti. Zelo dobro je označena pot, ne moreš zgrešiti.

 

 

Sva že spodaj na ravnici. Na skali se vidi bivak,  zastava plapola v vetru. Na modrini bivaka je nekaj svetlega, nov stolpič. 

 

 Še zadnji najbolj strmi del in sva malo višje nad potko. Tu se lepo vidi skalna polička in celoten bivak. Pa sonce še ni posijalo na to stran Mežakle  in bivak je v senci. » Sonce posije na svečnico«, mi pove domačinka na začetku poti, ki je malo nad avtocesto v pasji družbi uživala v lepih razgledih.

 Spodaj pod skalo privežem Iro in se povzpnem navzgor. Polička je že dosti višja od
prvotne, ko si se moral plaziti spodaj. Sedaj gre že po kolenih.  

 

Dobro je obdelal skalo poleg mostičkov.  Dovolj prostora, da se kaj odloži. Na terasasti skali pod bivakom je sneg. Lestev do vrha je majhna in vzpenjanje po njej je lahko kar težavno. Na vrhu pa pogled na Jesenice,  vrhove Karavank, čudovito.

 

 Stojim in uživam. Že zaradi razgleda je vredno sem gor.  Na vrhu bivaka novi stolpič z radijsko vodeno uro,  prebarval ga bo spomladi. V notranjosti je vse urejeno kot vedno. 

 

 Vpišem se v knjigo in pogledam, če je imel kaj obiskovalcev. Kar nekaj se jih je vpisalo od mojega zadnjega obiska.  Tudi nove slike ima na steni, zanimive.

 

Spustim se navzdol, kjer me vsa vesela pričaka Ira.  Spodaj na ravnici se psička požene naprej. Zagleda Lojza, ki se pripravlja, da bo fotografiral bivak. » O Majda«.
 Imam občutek, da sem ga presenetila.

 

Je bolj tiho, pa jaz nisem in se kmalu razgovori. Imel je kar pester vikend...
Pomaham mu v slovo. Ko pogledam nazaj se zopet pripravlja, da bo fotografiral bivak. Z Iro pa se spuščava proti dolini. Še fotko Stola naredim, pa mi  žice kvarijo izgled.  
Ni več tistih žarečih barv, ki sem jih zjutraj občudovala. 

 Lepe so naše Jesenice!
Ko to pišem so že v novi beli obleki...