Krvavka

    Krvavka - 1784 metrov visok vrh v Karavankah...

  

      Pri Fencu nas  preseneti novozapadli sneg. Smreke lepo okrašene, potka vsa bela.  Pod snegom pa se skriva poledenela podlaga in pristanek na tleh je kar trd.   Lepo je v tej zimski idili, grmi ob  poti  so na debelo odeti v belo.

 

 Včasih se otrese kakšna veja.  Malo osvežitve za zabavo.  Skozi zasneženo drevje se kažejo obrisi Struške. Španov vrh je  blizu, tudi tam je sneg.

 

  Pri Mokotovi bajti se zazrem v pokljuške gore in Triglav.  Med lepo okrašenimi smrekami in nizkim grmovjem se  zgoraj pokaže  koča.

 

 Lepa iz vseh strani.

  Po  spodnji poti je sneg še nedotaknjen.  Nadenem si krplje, da probam kako gre  in kmalu sem pod kočo. Sestra in glavni sta šla po zgornji poti.

Odpre se krasen pogled na  Krvavko, Golico in vrhove proti Kepi. Posebno lepa je veriga Julijskih Alp od pokljuških gora do Špika, z grebenom  Mežakle in Jerebikovcem spredaj.  Lepo je, kar stala bi in občudovala, pa  moja družba ne čaka dolgo. 

 Hitro se vzpenjata po pobočju, proti  vrhu Krvavke. Nadaljujem na krpljah. Saj gre kar dobro v tisto strmino, z dvignjenim zadnjim delom. Samo korak je bolj širok. Razmišljam, da sem ga v kamen, hitreje bi šlo brez krpelj ko so že narejene  stopinje. Pa jih ne upam sneti. Saj  se bo vse peljalo navzdol. Tako bolj počasi napredujem proti vrhu. Vsake toliko časa pogledam moje predhodnike, ki se pokažejo in zopet skrijejo. Ta vrh je pa res daleč, razmišljam naglas. Lepo je na vse strani in fotoaparat imam kar naprej v roki. No končno  zagledam mojo ekipo, dve malo večji piki na vrhu.

  O pa še eden je, znanec iz domačega mesta, to izvem kasneje. Na vrhu sem, občudujem naokoli. Neverjetno lep razgled  po Koroški, običajno je vsa v meglicah. Julijci, Kepa vse je lepo, le Stol se skriva.

.

 

Snamem  krplje in se spustim po pobočju. Glavni je že davno spodaj, sestro za trenutek vidim malo pred kočo.

 Pustolovščina se nadaljuje. No kje pa sta zdaj, kar ni jih. Kličem nergam, ne bo malice, pa nič. Pogledam pred kočo na južni strani, kjer vedno sije sonček, nič. Sneg lep neprehojen.  Do Mokotove bajte grem,  tam  se okrepčam, sklenem.

 

  Še preden prispem do nje zazvoni telefon. " Ja kje si...?" sprašuje glavni. Kje neki, saj ni nikogar zgoraj pri koči.  Pa sta bila na vzhodni strani in čakala name. Bila je gaz, mislila sem, da je že od prej. Nista me slišala, ko sem robantila mimo, še dobro.  Spustita se do bajte, malo posedimo in potem navzdol.

 

 

Pri  sestopu v dolino je potrebna še večja previdnost. Sneg se  topi in spodaj se kažejo ledene ploskve. Srečam dva para, ki  se vzpenjata.  Prijazna  mlada pohodnika povesta, da sta bila že prejšnji večer gor in je bilo snega samo 5 cm. Ledeno pa je bilo, zelo....

 

 

 

 Potepanje, ki privabi nasmešek na obraz,
pa še utrujenost me nič ne daje, čudno........