Pot k soncu...

Debela peč- Brda…. Dan za  bogove...

Pri spomeniku na Pokljuki je vse prazno. Le avto oskrbnika na Lipanci je parkiran. Siva megla se razteza nad gozdom.  Hodimo molče. Vsak zase razmišlja, mogoče bo pa zgoraj lepše. Pri Blejski koči se  nebo razjasni. Rahlo zasneženi se pokažejo vrhovi nad Lipanco. Pogled v dolino nam razkriva megleno morje nad planino Zajavornik.

 

 

Višje se vzpenjamo lepše postaja. Noro lepo!  Gore okoli nas so kot umite, brez meglic.  Ruševje sili izpod snega, kristalčki na snegu se bleščijo v soncu.   Ne moti me potka, ki je včasih široka samo za čevelj in  globoke luknje, iz katerih se komaj izvlečem.  Prekrasno je. Vrhovi Karavank se kakor otočki dvigajo iz meglic. Pokljuške gore, Triglav, veriga  dvatisočakov, sem brez besed. Čez  greben Okrogleža je  uhojena pot.

 

 

 Zimska spokojnost zasneženih vrhov, ki se raztezajo daleč tja v megleno morje.  Vsi so že daleč spredaj, le  moja senca me zvesto spremlja. Fotografiram, vse je tako lepo. Gledam kroglice snega, ki drsijo izpod palic. Postajajo vse večje ko se kotalijo navzdol.

 

 

 

Na Debelo peč je speljana pot naravnost navzgor. Potem se po vršnjem delu sprehodiš do skrinjice. Na prisojnem pobočju je sonce že pobralo sneg. Del stezice se vidi spodaj. Imamo srečo. Kar tri glorije se pokažejo na različnih krajih. So pod grebeni in mahanje z rokami se ne vidi v njih.

 

 

 

  Nismo dolgo sami. Sestopimo po isti poti. Previdno stopam, sneg je že malo omehčan, na derezah se nabira snežna cokla. Stezica je zelo ozka in hitro potegne nogo navzdol. Potem zopet čez Okroglež in proti Brdu. Stopinj je zelo malo. Naravnost navzgor vodi pot. Prvi, ki jo je prehodil, je bil zelo zagnan.  Pobočje je strmo. Dereze  mi pomagajo pri vzponu. Na vrhu sta dva turno smučarja, ki uživata v razgledih, smučke sta pustila spodaj.  Triglav, tako blizu je. Odsev sonca se vidi od Triglavskega doma na Kredarici. Debela peč, za goro pa otočki od Stola do Kepe. V mislih  prehodim pot, ki se skriva v meglicah. 

 

 

Potem pa spust navzdol, pravi podvig….. Srečamo skupino, ki se vzpenja na smučkah. Po obleki sodeč so vojaki. Nadenemo si krplje. Začetni del je zelo strm. Ne gre mi prav dobro. Nimam takih, pri katerih je zadnji del gibljiv in se noga pri spustu  pogrezne pod nivo krpelj. Sestop po strani pa je preveč boleč, za kolena.

 

 

Snamem jih. Potem pa veselo iz ene » metrske » luknje v drugo. Včasih se kar težko izvlečem, posebno iz ruševja. Malo nižje si zopet nataknem krplje. Veliko dela, sonce pa pripeka, da je prav vroče.  Kar dobro mi gre, hoja na krpljah, do strmine ko se pot zopet strmo spusti navzdol.

 

 

Pripnem jih na nahrbtnik, nataknem si dereze, pa je šla ena, pretrgala  se je gumica.  Nič hudega saj se dobijo samo gumice, brez okovja.  Megla se spušča vse nižje. Koča se komaj še vidi. V dolini je vse zamegljeno.

 

Tam zgoraj pa sije sonce.

 Nekje sem prebrala…

Najlepši dan je danes, ker včerajšnjega ni več, ker jutrišnjega morda ne bo…

 Čudovit, nepozaben dan.