V pravljični deželi ledenih umetnin...

 

PAVEL SKUMAVC  -

"umetnik" zaledenelih slapov

 v soteski Mlačca

  

Ko se vozim proti Mlačci, me v daljavi pozdravi s soncem osvetljen Stenar.

 

 

Zasnežena vrhova Dovške Babe in Kepe silita proti nebu. Kmalu sem tam, čez mostiček in že trkam na vrata male hiške, v kateri veliko časa preživi Pavel.
»Ja,« se sliši v notranjosti.  Ni sam, pomočnika ima zraven.
»Peter in Pavel,« hudomušno predstavi oba. Pričakujeta skupino in pijeta kavo. Tudi meni jo ponudi. Ve kaj me je prineslo ponovno v Mlačco. Lepota ledenih slapov in »umetnik«, ki ima vse to pod nadzorom.. Vse dela po načrtih, vedno znova ima polno novih idej.

»Počutim se kot Baltazar,« se pošali »vedno vse najprej napišem in narišem. Ko začnem delati mi potem ni potrebno razmišljati..«
Skromen kot je, vse naredi za druge, za sebe pa pravi, da je to lastna hvala in tega ne mara. Tudi tiste, ki venomer postavljajo sebe v ospredje in se hvalisajo, ne ceni.." Leta 1992 sem začel razmišljati o zamrznitvi skalnatih pobočij, ki tesnijo sotesko, zaledenelih slapovih in jaslicah. Te so bile prvotno tam gori pod skalo. Pa je bilo prenevarno za obiskovalce.

Do marca ves čas nadziramo led. Ni več tistega mrzlega vetra, ki je včasih pihal iz Radovne. Včasih padejo temperature iz minus osem na plus štiri ali še več. Velika razlika, odjuga naredi največ problemov. Veliko dela je. Lahko se zgodi, da delaš tedne, potem ti pa narava vse uniči. Lahko tudi večkrat začneš vedno znova, od začetka. Ni več tistih zim. S Tomažem sva se že dalj časa poznala. V Luknji sva plezala, na stolpu, tako pravimo tisti votlini. Tam je tudi slikan. Rad pomagam drugim. Tudi Tomažu sem stal ob strani, takrat, po njegovem padcu v domači hiši. Pa si je opomogel in potem za vedno ostal na gori, kjer mu je najlepše. Od takrat dalje prirejamo vsako leto hitrostno plezanje za Humarjev memorial, če nam jo vreme ne zagode. Tekmovalci so iz cele Slovenije, tudi kakšen tujec pride. Letos bo 28. februarja, vabljeni. Včasih je bila to Pingvinska tekma, zabavna prireditev, potem pa smo jo preimenovali v Humarjev memorial.«

 

»Vsak slap lahko naredim posamezno. Vsi so umetno narejeni. Kar mesec dolgo traja, da se vse zamrzne. Vsako figuro oblikujem posamezno. Vsi plezalci se spuščajo z vrha navzdol, zaradi varnosti, zgoraj je varovanje. Vse slapove sem preplezal neštetokrat. Plezal sem za sebe, za svoj užitek. Imam idejo, uresničiti pa mi jo pomagajo prijatelji in člani društva. Sedaj ne plezam več. Učim pa še, plezalni vrtec.  Letos je čudna zima. V eni uri je padalo iz neba vse: dež, sodra, sneg, mraznica. Vse kar lahko pada, razen aviona, tega ni bilo vmes.«

 Zastane ti dih od te lepote. Krasen pogled na ledene stebričke, nanizane v stolpičih, ki se dvigajo proti vrhu. Kakor ledeni kapniki vseh velikosti in oblik. Prinese mi čelado, zaradi padajočega ledu in greva proti Luknji. Prečiva potoček »Telečnica«, tako mu pravi Pavel, ki se izliva v Triglavsko Bistrico in se povzpneva v večjo skalno votlino. Tam so imeli prvotne jaslice … Ko zalivajo zgornji del, voda pronica skozi skalnat strop-streho in naredi se čudovit stolp. Plezanje po stolpu in previsni strehi in potem skok na tla.

Po vseh slapovih so napeljane  jeklene vrvi, na katerih se nabirajo majhni kupčki ledu. "Vsaka ujeta kapljica ustvarja svojo pravljico, čarobno ledeno čipko, narejeno iz mnogih, mnogih kapljic,« razmišljam na glas.
"Voda se  po kapljicah nabira in postanejo stebrički, ki jih oblikujem po svojih zamislih" nadaljuje Pavel. "Ne uspe mi vedno, tako kot si želim. Pa poizkusim znova, malo spremenim, dokler nisem zadovoljen.

Ustvarjanje z ledom mi je v največji užitek. Vidim stvari, ki jih ostali ne vidijo".

Prijatelj Peter, ki je čakal z njim na skupino, se je plezalno opremil in odšel nad slap.  Čisto od blizu bom gledala lednega plezalca.. Spustil se je z vrha do tal in se potem ponovno povzpel na vrh. Varoval se je z vrvjo.

 

 

 

 

 

»O, sonce!«
Na ožjem delu soteske, zgoraj v zadnjem delu skalovja je posijalo sonce. Na robu slapa se pokaže sončna svetloba. Imam srečo, dvakrat.

Ko se prijatelj zopet pripravlja za vzpon, ga je Pavel presenetil.
»Bova šla skupaj!«
Kar malo začudeno ga je pogledal. Obuje si čevlje, nadene dereze, se obleče in skupaj mi predstavita vajo lednega plezanja. Učitelj in učenec. Pritiskam na sprožilec, da ne bi kaj zamudila. Kako lahkotno se premikata, se dvigata in spuščata po ledenem kraljestvu. Cepini se skoraj ne slišijo. Potem pa prečno izstopita iz slapa. Zelo, zelo lepo.

.
Skupine še ni bilo.
Pa ni slabe volje zaradi tega. Smeji se, me povabi, naj pridem na kavo ali klepet, če bom šla mimo na Jerebikovec.. Vedno znova poudarja, da brez ljudi, ki mu stojijo ob strani in mu pomagajo uresničiti ideje, ne bi bilo nič. Skromen kot je ne omenja, da so te njegove ideje čudovite.

Kar naredi iz teh slapov, je težko opisati.

 

Čudovita predstava na slapu in prijeten klepet. Naj še dolgo cvetijo ledene rože v skrivnostni soteski Mlačca. Narava naj bo prizanesljiva, da ne bo ves trud zaman in naj uspe Humarjev memorial. Uživaj in ustvarjaj še naprej v ledenem kraljestvu, tudi za nas obiskovalce.

 Hvala Pavel …