Hruški vrh in sedlo Rožca, v igri sonca in meglic..
Dež škrablja po strehi, ko gledam ob petih na uro. "Pa je šel moj izlet," rečem na glas. Vstanem čez kakšnih deset minut, dež se ne sliši več. Pogledam čez balkon in na nebu mi med sivino mežika zvezda. Mogoče pa bo? Kar bo pa bo, nahrbtnik je itak že pripravljen. Želja je, le volje ni več prave, jo je dež pregnal.. Peljem skozi Plavški Rovt, ozka je cesta, je pa do konca hiš asfalt. Spustim naprej tečnobo, ki vozi tik za mano.. Potem pa po makadamu. Do zadnje domačije je cesta lepa, le nekaj udarnih jam. Potem pa se začne obup. Cesta proti Rogarjevem rovtu je polna globokih jarkov. Enkrat pri strani, pa spet po sredini. Ponekod je deževje spralo pesek in je cesta poševna.
Groza me je, ko pomislim, da bo treba še nazaj.
Malo se oziram naokoli, nekam sivo je vse skupaj.
Luna in sonce premagujeta sivino.
Še dva se prav počasi spravljata iz avta. Grem, dežnik imam do planine že pridem. Kolovoz me ne moti vem že na pamet, da je zelo strm. Še nekaj lisičk naberem, tik ob poti. Fotkam, da gresta pohodnika naprej. Nič se jima ne mudi, kar hodita za mano..Za ograjo se podam v breg.
Trava je mokra od dežja in hlačnice se kmalu lepijo na noge.
Stezica se vije skozi gozd in še nekaj lisičk me čaka ob poti.
Živina prepeva jutranjo budnico, zelo so glasni in ne preveč uglašeni. To je jutro v planinah, ki privabi nasmeh na obraz, kljub sivini okoli mene. Pastir jih vabi v breg, sol jim posipa,
krave in bikci pa za njim.
Za trenutek se pokaže Hruški vrh in še hitreje izgine.
Pa zopet grebenček Črničja, ves svetal.
Volnatoglavi osat cveti ob poti, jesensko cvetje. Veliko je teh lepih, bodečih aranžmajev.
Lovska preža se že vidi, lovim utrinke sonca v objektiv.
Na Črničju nehote udarim s palico ob kamen. Splašim velik trop divjadi, tik pod mano. Škoda, tako so hitri, da ne vem niti ali so srnjaki ali gamsi. Po mokrih travah se počasi dvigam po robu grebena. Triglav se vidi in malo Rjavine, pa Vrbančki in Cmir. Hitro škljocam, da mi kaj ne uide.
Tako se gremo; vidim pa ne vidim in počasi se bliža kraj, kjer se pokaže Dovška Rožca.
Pa jo imam, še proti Babi se vidi.
Polža prehitim in gledam travo okrašeno z biseri.
Pajek na preži.
Del grebena je zopet v soncu,
pozdravim sv. Izidorja, ki je ves v sivini.
Saj je lepo, všeč so mi taki motivi.
Tudi pri klopci ni bolje, še veter piha. Vpišem se v knjigo in pogledujem naokoli. Nazaj po mokrem bregu me ne mika. Greben proti Dovški Babi je v megli. Do sedla Rožca se spustim..
Ta potka mi je všeč in zvonček cinglja. Le mokri čevlji in hlače niso najboljše za moj išjas. Dokler hodim ne bo hudega, saj je toplo. Občasno mi pot polepšajo še razgledi, ko sonce preganja meglo.
Je zanimivo.
Kosmata škržolica in Koprivnjak sta na ogled.
Vidim Klek pa ga zopet ni.
Krave se pasejo, so posebej ograjene.
Spustim se po stezici, spodaj vidim Mokotovo Bajto.
Je kar živahno pri Bajti
in koča na Hr. planini je blizu.
Nadaljujem po spodnji potki, teh je veliko po pobočju. Kmalu sem v gozdu in moja pot se nadaljuje desno, proti Hruški planini. Ne vem kam vodi levo, moram enkrat po njej.
Koča na planini.
Do tovornjaka se mi ne ljubi, ga gledam skozi drevje. Še spust po strmi cesti in sem pri avtu.
Na smerokazih vidim, Juliana trail. Pa res, doma pogledam, iz Mojstrane do Jesenic poteka tod mimo. Pri asfaltu poberem starejšega gobarja, ki štopa ob cesti. Od samega veselja, da sem srečno zvozila cesto. Lisičke je nabiral in nekaj jurčkov ima v košarici. Pester dan!
Po GPS sem prehodila 6.50 km, hodila 4.00 ure in naredila okoli 600 m višincev.
Lepo je bilo, igra sonca in megle..
... Privadi, da! Človek se z leti,
da roka roko nežno boža,
kjer kamnu, popotniku, roža
zgolj drobceno upanje neti.
Tako znova in znova v nov dan,
s polnim prgiščem sreče,
tiho dlan dlani šepeče:
" Nihče na planetu, kdor roma, ni sam"
/ Rada Polajnar iz pesmi Romanje/.
