Jutro, kakršno lahko le sanjaš.
Vleče me v hribe, pa si ne upam na daljšo pot. Težave s hrbtenico ne pojenjajo, čeprav mi hoja še najbolj paše. Pa še ta ne sme biti prehitra.
Na Mavrinc grem, ni daleč in okoli mene bodo sami vrhovi.
Še Marjeto pokličem in odpeljeva se malo čez sedmo, z Jesenic. Parkiram pri Koči na Gozdu. Goličici, Hudičev steber, se dvigajo vrhovi pred nama.
Po cesti se lepo hodi do odcepa levo, za Visoki Mavrinc.
Potem pa se začne. Poledeneli in kopni deli potke se vrstijo. Dereze, kakršnekoli pridejo prav.
Bolj se bližava grebenu lepše postaja.
Gore so kot umite, krasne so: Grebenc, M. Mojstrovka, Šitna Glava, Prednje Robičje, Zadnje Robičje.
Prisank,
Sovna glava, vrh Vršiča,
Vavovje, Kumlehova glava, Kumleha. Vse je pred nama.
Le še ovinek. Snega ni veliko je pa drseče.
Na vrhu sva, prestol sredi gora.
Kako je lepo, gore, imenitni vrhovi, povsod naokrog.
Od Rigeljnov, Špika, V.M. Ponce, Škrlatice, Dolkove špice do Prisanka...
Marjeta že občuduje verigo Julijcev. Na planini v Klinu je temačno in proti Krnici tudi.
Zasnežena Vošca, Trupejevo poldne, Lepi vrh, Kepa, v grebenu Karavank..
Opazujeva cesto proti Vršiču, Kočo na Gozdu, Tonkino kočo.
Še Poštarski dom med Sovno glavo in vrhom Vršiča se vidi.
Kumlehova glava je vabljiva, pa ne bo šlo. Posediva, pomalicava, alarm se že oglaša. Sestopiva ravno takrat, ko pride na vrh mladenka. Pa imava skupno fotko.
Še nekaj jih srečava pri sestopu. Zvonček prijetno cinglja.
Po GPS sva prehodili dobrih 4.00 km, hodili s postankom 3.10 ure in naredili približno
350 m višincev.
Lepo je bilo, čeprav bo sedaj zopet trajalo, "cajtanje.
Ko bi lahko,
zadržal z roko,
razigrano mladost,
bi jo držal trdno...
Pa se
vem, ne da.
Je izginila,
kot je skrivnostno prišla,
kakor ptica z neba,
kot meglice z osoj,
kot s soncem vred zgine
barvasta mavrica,
kar nekam - tja.
/ J. Medvešek - Ko bi lahko /
