Pot k soncu...

Debela peč- Brda…. Dan za  bogove...

Pri spomeniku na Pokljuki je vse prazno. Le avto oskrbnika na Lipanci je parkiran. Siva megla se razteza nad gozdom.  Hodimo molče. Vsak zase razmišlja, mogoče bo pa zgoraj lepše. Pri Blejski koči se  nebo razjasni. Rahlo zasneženi se pokažejo vrhovi nad Lipanco. Pogled v dolino nam razkriva megleno morje nad planino Zajavornik.

 

 

Višje se vzpenjamo lepše postaja. Noro lepo!  Gore okoli nas so kot umite, brez meglic.  Ruševje sili izpod snega, kristalčki na snegu se bleščijo v soncu.   Ne moti me potka, ki je včasih široka samo za čevelj in  globoke luknje, iz katerih se komaj izvlečem.  Prekrasno je. Vrhovi Karavank se kakor otočki dvigajo iz meglic. Pokljuške gore, Triglav, veriga  dvatisočakov, sem brez besed. Čez  greben Okrogleža je  uhojena pot.

 

 

 Zimska spokojnost zasneženih vrhov, ki se raztezajo daleč tja v megleno morje.  Vsi so že daleč spredaj, le  moja senca me zvesto spremlja. Fotografiram, vse je tako lepo. Gledam kroglice snega, ki drsijo izpod palic. Postajajo vse večje ko se kotalijo navzdol.

 

 

 

Na Debelo peč je speljana pot naravnost navzgor. Potem se po vršnjem delu sprehodiš do skrinjice. Na prisojnem pobočju je sonce že pobralo sneg. Del stezice se vidi spodaj. Imamo srečo. Kar tri glorije se pokažejo na različnih krajih. So pod grebeni in mahanje z rokami se ne vidi v njih.

 

 

 

  Nismo dolgo sami. Sestopimo po isti poti. Previdno stopam, sneg je že malo omehčan, na derezah se nabira snežna cokla. Stezica je zelo ozka in hitro potegne nogo navzdol. Potem zopet čez Okroglež in proti Brdu. Stopinj je zelo malo. Naravnost navzgor vodi pot. Prvi, ki jo je prehodil, je bil zelo zagnan.  Pobočje je strmo. Dereze  mi pomagajo pri vzponu. Na vrhu sta dva turno smučarja, ki uživata v razgledih, smučke sta pustila spodaj.  Triglav, tako blizu je. Odsev sonca se vidi od Triglavskega doma na Kredarici. Debela peč, za goro pa otočki od Stola do Kepe. V mislih  prehodim pot, ki se skriva v meglicah. 

 

 

Potem pa spust navzdol, pravi podvig….. Srečamo skupino, ki se vzpenja na smučkah. Po obleki sodeč so vojaki. Nadenemo si krplje. Začetni del je zelo strm. Ne gre mi prav dobro. Nimam takih, pri katerih je zadnji del gibljiv in se noga pri spustu  pogrezne pod nivo krpelj. Sestop po strani pa je preveč boleč, za kolena.

 

 

Snamem jih. Potem pa veselo iz ene » metrske » luknje v drugo. Včasih se kar težko izvlečem, posebno iz ruševja. Malo nižje si zopet nataknem krplje. Veliko dela, sonce pa pripeka, da je prav vroče.  Kar dobro mi gre, hoja na krpljah, do strmine ko se pot zopet strmo spusti navzdol.

 

 

Pripnem jih na nahrbtnik, nataknem si dereze, pa je šla ena, pretrgala  se je gumica.  Nič hudega saj se dobijo samo gumice, brez okovja.  Megla se spušča vse nižje. Koča se komaj še vidi. V dolini je vse zamegljeno.

 

Tam zgoraj pa sije sonce.

 Nekje sem prebrala…

Najlepši dan je danes, ker včerajšnjega ni več, ker jutrišnjega morda ne bo…

 Čudovit, nepozaben dan.

 

 

Jelenkamen - naša hišna gora

                  Jelenkamen - 1096 metrov visok vrh

   Zjutraj vedno najprej pogledam proti Jelenkamnu.  Skozi okno še  v temi zaznam obrise.  Zasnežen, poraščen vrh, nekaj deset metrov pod njim pa skala z razgledno točko.  Zadaj  se v lepem vremenu pokaže Stol.

 

 "Sošolec" s tečaja nemščine me  obvesti, da je pregazil sneg do Jelenkamna, se povzpel na Lenčkov Špik in se spustil v dolino, čez Dole. Priloži tudi nekaj "fotk".  Menil je, da bo do razglednika psička Ira lahko prišla. 

Za  vrh pa  naj se odločim sama. Dovolj, da sem v mislih že na tem vrhu.

 Nahrbtnik imam  pripravljen,  Iri zaščitim tačke in že sva na poti. Izogibam se snegu pomešanim s soljo.  Ko sva mimo zadnjih hiš je bolje. Pot je uhojena, vendar poledenela. Z malimi derezami ni problem in dobro napredujeva. V nahrbtniku imam tudi šest zobe dereze, za vsak primer.

 Ne mudi se nama. Lahko se tudi obrneva, če ne bo šlo. Povzpneva se do kapelice na Kalvariji,  vpišem se v knjigo in nadaljujeva proti najinemu cilju. 

 Razgledna točka  je vedno bližje, še malo in že se odpira pogled proti Jesenicam, Ljubljanski kotlini, zadaj za Mežaklo zamegljen Triglav. Spodaj pa Slovenski Javornik, Koroška Bela in na drugi strani  reke Save Lipce in Blejska Dobrava. Sonce se prebija skozi oblake,  žarki se bleščijo  na vodi.  Sončna zavesa  čudovito osvetli pokrajino.... Lepo je! 

 Pa je treba naprej.  Sva na zadnjem najbolj strmem delu poti. Mimo skal še nekako gre, Iri včasih malo pomagam. Potem  je treba mimo  korenin podrtega drevesa v lanskem žledolomu. Tam  je kar malo težavno.  Pod nogami led, oprijemov nikjer, samo kakšna suha trava  izpod snega.  Brez derez mi nebi uspelo. Pot se v okljukah nadaljuje proti vrhu. V pomoč so  jeklenice.  Zadnji del  ni varovan in  potrebna  je previdnost, da se ne pelješ v napačno smer.

Na vrhu sva.  Vpišem se v knjigo. Veliko se jih povzpne na to našo hišno goro, nekateri vsak dan. Triglav je še bolj zamegljen, Stol se izogiba mojemu pogledu, samo spodaj v dolini je lepo. Sestop z Jelenkamna? 
 Ne bo šlo, je preveč nevarno v tistem delu.

Naprej proti Dolam greva. Pot ni več tako uhojena, so pa stopinje.  Z koraki vlečem sled, da je potka bolj enakomerna in ni večjih lukenj. Čez gozdni greben Jelenkamna nama gre dobro. Ptičji spev, oglašajo se ptički. Sva pri odcepu za Lenčkov Špik, Pristavo in planino Dole. Za naju je najbližja pot do doline, čez Dole.  Osamljene, napol zabrisane stopinje so pred nama.

 Pa jih zagledam. Smreke, do tal odete s snegom. Tu v tem koncu so enkratne. Napihan sneg iz planine jih naredi prekrasne. Lepo v vrsti se postavljajo na ogled. Kar stojim in jih gledam.

 

 Snega na odprtim mestih je čez kolena. Ira se obotavlja, noče naprej.  Hodim počasi, da ji delam  pot. Če ne bo šlo jo bom dala v pasjo torbo in jo vlekla navzdol, pa se bo sankala.

 Pa ni potrebno. Skozi gozd je  snega vedno manj.  Na nevarnem plazišču je nekdo naredil brv.

 

 Kmalu sva pod Kalvarijo. Na snegu je narisan čemeren obraz. Dodam mu sončne žarke in vesel nasmeh.

 Potepanje blizu doma, ni mi žal..

Jelenkamen - lepo ime sem izbrala za moj blog...