Pokljuške planine

Pokljuške planine, bo naše potepanje...

Zberemo se kot vedno pri Koniču na Sl. Javorniku. Me že dolgo ni bilo, dopusti so se zavlekli in čas je za nova uživanja. Pod vodstvom Matija, ki pozna vse lepe kotičke, bo potekalo naše potepanje.

Peljemo mimo Zatrnika in malo naprej po desni makedam cesti. Nasmejani obrazi povedo vse. Ubiramo korake in pisano vejevje nam krasi pot.

Kmalu zavijemo na stransko pot, posuto z listjem. Jesen je poskrbela za mehko podlago in gozd se pripravlja na mrzlo zimo. Včasih se potka malo izravna. Pa čez travnik, ob strani ga krasi majhna kočica, pa še ena.

...In sem čez plan, čez studeno ravan se mi mudi! Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas, ne zveni mi! /Dragotin Kette/

Sonce se še ni odločilo ali se bo potepalo z nami ali bo še malo počakalo. Nas to nič ne moti, veseli in nasmejani hodimo za našim vodičem.

V daljavi se nam pokaže najvišji v Karavankah, že pokrit z belo čepico. Ko se poletje umakne jeseni, planine zajame globoka, spokojna tišina. Iščem pisano obarvano drevje pa ga le včasih ujamem v objektiv.

Naša četica je zagnana, Matija je spredaj in vsi hitimo za njim.

Vile plešejo v prosojnih meglicah, le našim očem so skrite. Jesenski koraki postanejo mehkejši, macesni se obarvajo v zlato, drevje si nadene pisana oblačila, svetloba pa postane nežna in dolga.

Pa sem dočakala nekaj jesenske lepote. Listi se kakor raznobarvni metuljčki pozibavajo v rahli sapici.

In pred nami je skrivnostni gozd in kočica na robu. Barve se prepletajo in sonce rahlo riše blede sence. Nadaljujemo po potkah.

Okrasje je bolj redko. Hodimo mimo Repečnikovega rovta.

Zeleno, pa vedno malo drugače.

Nadaljujemo in lepo nam je. Drevje že dobiva mehko zeleno obutev. Sonce nas je obiskalo.

Nadaljujemo čez travnik.

Nekam se je stemnilo, pa se kmalu zopet pojavijo odtenki modrega neba.

Pa smo na Kamnikovem rovtu. Na spodnjem rovtu nas za hiško opazuje medved. Krasna planina je Zakamnikov rovt.

Vse tiho, tiho je okrog, le listje pada z vejevja, in veter nosi preko lok vonj po jesenskem cvetju. In misel plava daleč tja.../ Josip Murn/

Nekateri malicajo, nekateri uživamo le v lepi naravi.

Še gasilsko naredimo.

Potem se po drugi smeri odpravimo nazaj. Še nekaj vrhov se kaže v daljavi.

Nadaljujemo mimo hiške in močerada, ki nas opazuje.

Matija nam razlaga pomen ograde, ki visi na svislih. " Včasih so pasli tako, da je živina v ograjenem delu pašnika vse popasla, potem pa so ograde prestavili drugam. In to so nadaljevali vse do konca planine, potem se je trava že malo opomogla in začeli so zopet na začetku."

Mimo velike hiške nas vodi pot in skozi gozd.

Nekaj dekoracij je ob poti in naravni kal.

Nasmejani, uživamo v lepem potepanju. Jesenske barve žarijo. To čakam.

Skozi gozd in gozdnih škratov in kmalu smo pri Tinu. Še Pavel in Joži sta se pridružila, lepo ju je videti.

" Vse najboljše za te..," zadoni pred kočo. Tina, naš slavljenec praznuje 80.r. dan. Vrstijo se čestitke in zdravje je treba s šilcem zdravega okrepiti, da ne omagamo.

Tina, uživaj še dolgo, ti želimo vsi in hvala za vse.

Počasi se odpravimo proti avtomobilom. Lovim še zadnje utrinke in sonček se je odločil, da nas za slovo pozdravi. Še malo skozi gozd in smo tam.

Po malem GPS smo prehodili 6.7 km, hodili z vsemi postanki vred slabe 4.00 ure in naredili 263/262 metrov višincen in spusta.

Hvala za poslane slike, hvala družba lepo je bilo. V jesenskih dneh niso lepi le razgledi, ampak uživanje in lepote za dušo.

Nekoga moraš imeti rad, da z njim deliš to tiho pot, ta sivi dan, to zlato meglo in mehke korake čez samotni svet .../ Ivan Minatti/