Sevško Zabreška planina

Sevško Zabreška planina...

Sonce pomladi, veselje in smeh, imamo se radi, se vidi v očeh. Sonce pomladi življenje budi, skrita ljubezen se v strast prelevi.

Na hitro se zmeniva zvečer z Zdenko, da se malo predihava. Pa mi zjutraj duhec nagajivec skrije fotoaparat in grem brez njega. Verjetno sta s kolenom, ki je ves zatečen in boleč sklenila zaroto proti meni. Še sreča, da imajo telefoni kamere. Blejsko jezero in stražar na skali nama privabi nasmeh na obraz.

Tudi Zdenki se dogaja, nima sončnih očal s seboj...

Začetek tak ali drugačen, parkirava v Završnici. Potem pa cesto pod noge in obirava korake do ovinka s smerokazi. Pomlad, kako je lepa. Listje je nežno zeleno in ptički žvrgolijo.

Povsod se lahko potepaš, če je le volja. Julijske Alpe so čudovite in Blejska Dobrava na drugi strani reke Save, še hiše razločim.

Na ovinku sva. Smerokazi, desno po cesti je najina smer.

Tudi Maksi se malo posladka, ko greva mimo njega.

Sonce se blešči skozi drevje, cesta je lepa. Najini koraki so prilagojeni nama in dobro nama gre.

Rožice modre cvetijo v travi in tiho šepetajo,"lepe smo."

Prehiti naju avto in se potem nekam izgubi, nikjer ga ni. Oznake, povsod je polno potk za zvedave ljubitelje narave.

Lesa se že vidi. Še malo in pokaže se tudi pastirska koča. Visoko zgoraj pa kraljuje Stol z Belščico. Greben, ki ni prav kratek je pa čudovit.

Kolesar pripelje za nama in naredi fotko.

Smejiva se, fotkava s telefoni in si ogledujeva vrhove.

Poslikam kočo in Zdenko pri harmonikašu. V duetu zašpilata in zapojeta.

Na planincah sončece sije na planincah sončece sije, na planincah sončece sije, na planincah luštno je.

Potem se premakneva na rob planine in v zavetrju hiške pomalicava.

Krasni so razgledi, vasice v dolini in vrhovi pomalem še zasneženi. Lepo je živeti v Deželi Kranjski.

"Paše," pravi Zdenka in se zlekne na klopco.

Še nekaj fotk in se odločiva, da greva v smeri Valvasorja.

Mimo hiške za konje vodi potka. Tu smo večkrat malicali z Marjano, Iro in Žakom. Zvončka se prijetno oglašata.

Žirovniška planina je že mimo. Pa prideva do vikendice in jo ubereva levo po potki. Tudi tam se pride.

Kmalu sva na cesti in nekaj časa obirava korake po njej.

Po bližnjici se nama z Zabreške planine pridruži domačinka, s kosmato bučko. Nadaljevali bosta po bližnjicah.

Vem kakšna je ta pot sva jo prehodili z Iro, strma in ni za moje koleno. Ubereva novo kolesarsko, pohodniško pot. Čisto meni podobno. Je označena toda nič manj strma kakor bljižnice.

Še ceste nikjer ne prečka, da bi lahko nadaljevali po njej. Velik žabon naju gleda. Smejiva se in hodiva in čakava, da zagledava Završnico.

Pa sva, na ovinku zavije potka in je označena. Malo nerodno, če se srečata kolesar in pohodnik.

Lepe so barve pomladi. Še po cesti navzdol in sva pri avtu...

Jezero se blešči, naju pa čaka kofetek v gostišču Zavrh. Nagajivi duhec se zopet vtika. Zdenka odloži palici na travo, ki pa jih ob ponovnem obisku ni več.. Sta se že odpeljali, le ne v pravem avtu, obiskovalci pa taki.

Krasno potepanje le z grenkim priukusom, duhec je dobro izkoristil najin dan. Pa je bilo vseeno lepo!

Sonce pomladi se z roso igra pridi ukradi mi jutro srca. Sonce pomladi, naravo budi barva poljane in klasje zlati./ Danilo Gorišek/