Ptičji vrh in Koča pod Golico

 Ptičji vrh in Koča pod Golico... 

Pomladne sape kodrajo oblake,

ko bukov list,

popotnik v toplem zraku,

na mah se

 v varno zavetišče vrne.

Prazniki so, pa  zvečer pokličem Zdenko. Bolje se je potepati kakor razmišljati o stvareh, ki  žalostijo.

 Zjutraj  se odpeljeva proti Križovcu. Cesta mimo Pristave je dokaj v redu. Na Križovcu podaljašava vožnjo do Pustega rovta in potem še naprej do parkirišča v stičišču cest do Suhega sedla, Kočne ali Belske planine. Gore  že vabijo v daljavi, od Viševnika do Cmira so na ogled.

  Nato usmeriva korake po kolovozu. Najprej greva na Ptičji vrh. Ptički v tem času žvrgolijo, da se slišijo daleč naokoli.  Melodija za dušo in srce. Življenje v gozdičku nama privabi nasmešek do ušes. Večkrat se ustaviva, poslušava in občudujeva  nunke, bele žafrane, ki jih je povsod polno. 

 Ko se travnik izravna, se začneva počasi vzpenjati proti grebenu. Korak je prijeten, opazujeva cvetje, ki se počasi prebuja iz zimskega spanja.  Že od daleč se vidijo kuštrava drevesa na grebenu, ki že dolgo kljubujejo vetru.  In vedno znova ozelenijo. 

Narava poskrbi za lepoto.

Še malo pa bo breg poln  ranjaka, ki bo rumeno obarval  pokrajino.  Zvončka na nahrbtniku se oglašata.  In zvončki  rastejo ob poti proti vrhu. Višje se vzpenjava več jih je. 

Komnica je na ogled in Drava, ki se vije  pri sosedih.

Malo pred vrhov je vse belo od kimajočih pozdravov.

 Na Ptičjem vrhu sva, 1550 m visoko.  Mravljišče je živo.

Krasen je pogled  proti Mali Golici in Krvavki. Koča pod Golico se blešči v soncu. 

Čudovit dan imava. Malo se razgledava naokoli; proti Struški, Stolu Pustem rovtu, Golici.

 

 Pusti rovt in Veliki Zdrtnik nad kočo.

  Sedlo Kočna je blizu. Energije imava še dovolj in se odločiva za sestop do sedla Suha. Spustiva se po robu in hodiva po potki skozi gozd. Presenečena sem, na obeh straneh gozda je polno cvetočih zvončkov.  Kmalu sva na  sedlu Suha.

  O narcisah  se še nič ne vidi, še zelenja ni. Malo posedeva, ne da se nama še nazaj. Pa se odločiva da greva do koče, po spominu je čisto blizu.. Malo po cesti in potem desno v gozd.

 Hodiva kar nekaj časa,  vmes še malo zabave. Rožca med rožcami, tevje je čudovito in v zeleno odeta klopca  je prijetno počivalo. In nasmešek tudi za naju.

Kar traja, da se potka priključi tisti  z doline.  Čudovite trave in rdeče obarvano resje naredi potko še lepšo. 

 

Hitro se pozabi potka, če kakšno leto ne greš.  Mimo obeležja ponesrečenemu domačinu in pri Mokotovi bajti si narediva počitek  in  malico. 

 Veliko ljudi se vzpenja. Že skozi gozd sva jih spuščali naprej. Začnejo se stopnice, ki vodijo vse do koče.  Tam je že živahno in klopc je postavljenih bolj malo. 

 

 Krasni razgledi  vse do Kepe, le Julijci so zamegljeni. Lepa je koča pod Golico, tudi stranišča so nova.

Naročiva kavo, ki jo kuhajo sproti in dobra je. Medtem nama dva prijazna  mladeniča iz Lenarta postavita klopco. Malo poklepetamo, od daleč sta se pripeljala, da sta se povzpela na Golico. Popijeva kofetek in dobiva fotko.

 

  Pogled proti Stolu in moja slika v zimski preobleki.

  Počasi se odpraviva nazaj po isti poti do Suhega sedla. Obeležje NOB.

 

 Potem ubirava korake po gozdni cesti do avtomobila.  Krasno potepanje je za nama, veseli sva obe. 

 Parkiranje na Pustem rovtu bo letos nemogoče. Po eni strani imajo skopane globoke jarke in po drugi, zeleni  površini  so naložene skale.  Med vožnjo opazujeva travnik pri Pristavi, nič ni videti, da bi že cvetele narcise.  Jih je pa nekaj malega  cvetočih ob robu ceste.

 Po GPS sva prehodili 7.00 km, hodili s postanki 4.00 ure in naredili 521/392 višincev in spusta.  Krasen dan!

 

Kako ste lepe moje trate! 

Pod vznožji hribov

sneg taleči se

oživlja suhe mlake.

Pst, ne motite tišine!

Življenje vendar tako hitro mine.

/Rada Polajnar/