Jerebikovec čez Pernike

Jerebikovec, 1593 metrov visoka gora v Julijsjkih Alpah.

Kot listi na drevesu smo, vzkljijemo, vzbrstimo, se v vetru majemo, na soncu pordečimo v nevihtah zatrepečemo, ponoči umirimo.

Vrh je dostopen po makadamski cesti, ki poteka čez celotno Mežaklo in se konča 15 minut hoje pod vrhom. Nanj vodi tudi označena planinska pot, ki se prične na cesti, ki vodi iz Mojstrane prek Kosmačevega prevala proti Radovni. Je pa še vedno zaprta zaradi podrtega drevja. Pohodniki DU Javornik Koroška Bela tokrat uberemo malo drugačno pot. Naš vodja Pavel se znajde po svoje, da si ogledamo željeni vrh. Za lokalnega vodiča je Matija, ki pozna vse potke gorjanskih smeri. Zberemo se na Sl. Javorniku, posedemo se v avtomobile in se odpeljemo proti Gorjam.

Nesreča nikoli ne počiva in na najožjem ovinku čez most Radovne je avtomobil v grabnu. Malo počakamo, da se rešilec in gasilci umaknejo in je cesta prosta. Potem pa nadaljujemo proti najlepšemu jezu v Krnici. Tam zavijemo desno v smeri Pernikov in Zgornjih Laz. Nadaljujemo do Spodnjih Laz in naprej. Ceste vodijo levo, desno in začnemo se vzpenjati proti Mežakli. Parkiramo na ovinku in tam se tudi prične naša peš pot./ opis poti - hribi.net./

Ni tako hudo. Vemo, da bo trajalo kar nekaj časa. Zvončka se oglašata.

Krasen jesenski dan in družbo nam dela še sonček. Lepo je.

Šumeče listje pod nogami, kakšno zelenje med drevjem in prijetna pot se nadaljuje.

Kmalu se pokaže na levi špičasti vrh, Rjavina se nam posmehuje v daljavi.

Spodaj v dolini se blešči jezero Kreda in dolina Radovna.

Rjavini se pridružita še Cmir in Stenar. Tudi Staničev dom se vidi, ko ga malo približam.

Mehka preproga šumi pod nogami, bližamo se razgledišču na koncu ceste.

Potem se vrnemo malo nazaj in se po kolovozu usmerimo navzgor.

Strumen je naš korak in hitro ostanem zadaj, ko fotografiram.

Ubiramo bližnjice, malo telovadbe ne škodi.

Strmina se nadaljuje in na cesti se zopet malo umirimo.

Skozi čipkasto zaveso se spodaj svetlika reka Radovna. Križišč je veliko in najbolj zvožena pelje skoraj do vrha.

Sledimo Matiju in ubiramo stezice pa cesto, vse do oznake za Jerebikovec.

Še kakšne trikrat po pol ure bo trajala pot, se hecamo.

Lepe so trave ob poti in potka tudi. Vmes je treba podpreti še kakšno drevo, da se ne zvrne. Jesen je že okrasila smrekico, ki se skriva za starim deblom.

Korak, še korak in potem vrh.

Kratko skalovje.

Prvi že uživajo na vrhu Jerebikovca. Je treba nazdraviti in si nabrati novih moči.

Jerebikovec je najvišji vrh planote Mežakla.. Lepo je malo posedeti in uživati v razgledih.

Najprej se spustim do skalnega domovanja domačina. Nič novega. Razbite skale in vedno več je prostora tam spodaj. Miza in omarica sta že dobili sivo patino od mojega zadnjega obiska.

Sedimo vsak v svojem koncu, počivamo in malicamo. Razgledi so čudoviti. Tri doline in dva grebena in na koncu sami imenitni vrhovi.

Spomini hitijo, potke bledijo in leta brzijo.

Če ptičica bi bila, bi poletela sedaj tja in bi sedela na vrhu Triglava. Tako pa na Jerebikovcu sedim in občudujem meni vedno najlepšo goro.

Še skupinsko s Pavelnom naredimo, da to naše potepanje ne pozabimo.

Lahko smo ponosni nase, na Jerebikovec smo prišli in to po daljši poti. Stol in greben Belščice sta na ogled.

Počasi dvignemo riti, pospravimo nahrbtnike in se drug za drugim spuščamo po gmajni.

Na ovinkih se vedno zberemo skupaj.

Gremo, gremo nazaj nas več ne bo.

Pod skalovjem vodi pot, spodaj je poseka in ob cesti rastejo trave.

Uberemo bližnjico. Sonček nas vabi na krasne planjave, sence že rišejo lepe motive.

Čez Zgornji Kozjek se spustimo po kratkem počitku.

Po cesti ubiramo korake in čakamo parkirišče, panorama je čudovita.

Še malo in izza ovinka se prikažejo naši jekleni konjički.

Po mojem malem GPS smo prehodili 13.80 km. Jaz sem hodila s postanki vred 5.56 ure in naredili smo 556/563 višincev in spusta.

Fotografije sta prispevali tudi Simona in Marjana. Hvala družba lepo je bilo!

Ko pride čas, za nas - odpademo, eni na pomlad že, drugi pred zimo. / Janez Medvešek - Življenja krog/