V družbi mavrice, Oltar Gorenjske in Hom

V družbi mavrice, Oltar Gorenjske in Hom. 

 Oltar Gorenjske- sv. Katarina, je napisal že naš največji pesnik  France Prešeren. Tik pod hribom Hom  stoji  cerkvica sv. Katarine. Razgledi pa so tam na vse strani, kamor ti srce poželi.. 

Ljubiti resnico, častiti lepoto- mar isto ni to

Je dano poetu iskati kdaj v svetu, kar je lepo?

Preraščamo mite, navdih afrodite še pena več ni,

So zla in krivice edine resnice za zgodbe teh dni.

Začnem z Blejske Dobrave. Krasno jutro, sonček žari nad Stolom in se hitro pomika navzdol.

 Spustim se po cesti. Najprej si ogledam slap Šum, tokrat imam res srečo. Dvojna mavrica se vidi s ploščadi.

 Voda pa šprica na vse strani in deske drsijo.  Most čez Radovno je zaprt. 

Spomnim se desetletja nazaj, da se tudi po kolovozni poti pride do mostičkov. Ni problem, le blatno je vse. Kar nekaj štengic je do mostička nad slapom.

Se dogaja, mavrice ni več. Reka je narasla in voda prši, da je še objektiv ves moker.

So najlepše pesmi že napisane,

So se vse ljubezni že enkrat dogajale,

So vse sladke sanje že obstajale,

Kam usmerjena teh časov vzgoja bo srca?

Nadaljujem proti sv. Katarini. Najbližja pot do Bleda, piše na smerokazu. 

 Cvetja ob poti je malo, trava pa že zeleni.. Počasi bo tudi  sem prišla pomlad.

 Cerkvica je pred mano in dve muci se smukata okoli nog.

 Razgledi pa čudoviti. Nekaj novega, po razgledni stezici jo uberem. Še zvonček veselo cinglja. Le blatna steza ni preveč prijetna za hodit, čevlji postajajo težki. Pa tako lepa stezica, skoraj vodoravna. Po njej se pride tudi v Vintgar in nazaj če Strmo stran ali po mostičkih. Čudovita pot, še najmanj cenimo lepote, ki so blizu doma.

 Pogledujem naprej, nazaj, na vasice, kažejo se že Julijci. Krasna je ta pot.

 Pri klopcam je hladno in le okolico poslikam; proti Gorjam, Babjem zobu, Galetovcu, Julijcem. Še Blejski grad približam, lepo je. Podhomski rob se imenuje kraj pri klopcah.

 Čez južno pobočje proti Homu se vije strma stezica. Nekaj zame, tam še nisem šla. In že me nese korak po strmini v gozd. Naj se držim desnih poti in naj ne ubiram bližnjic, ki so še bolj strme, mi svetuje par, ki se že vrača.

So najlepše pesmi že napisane,

Vse besede nežne plehke in obrabljene,

So mladostne igre že pozabljene,

Se ustavlja čas za čar, ki se prebuja v nas?

Pa vseeno moram enkrat po ta strmi, mi ne da miru. Res je še bolj strmo, pa saj to je povsod. Pridem ravno pri klopci na greben. Triglavska točka, 834 metrov v višino, piše na njej. Je Hom, samo vrh pa to ni.

 Spomnim se  lepe hiške za ptičke. Bolj na desno moram  in kmalu sem pri smerokazu. To je tisto, vrh Homa. 

Le toliko se ustavim da poslikam. Piha kot bi imeli vetrovi iz vseh koncev tekmovanje, kdo me bo odpihnil. Hitro se poberem v bolj gosto drevje. Ubiram korake čisto po svoje. Nekje že pridem ven.

Malo pred gostiščem se zaključi  moje vandranje. 

 Hitro sem nazaj v Vintgarju, smeji se mi, ko z mostička gledam slap.

 Mavrica je zopet spodaj v tolmunu. Vsaj nekaj lepega, saj se mi dogajajo zadnje čase samo hude stvari.  Pohitim po stopnicah in blatnem kolovozu do ploščadi. Pa je ni več mavrice, je že odšla. Prav s tolmuna se je vila navzgor.

 V tem koncu je  večkrat na ogled, če ujameš pravi trenutek.  Dobro se mi zdi. Veliko jih srečam po cesti,  gostišče pri sv. Katarini je odprto. Je bilo že dosti obiska, ko sem šla tam mimo. Še nekaj me zanima, ali bo dodatni listek za vetrobranskim steklom na parkirišču, ni ga. 

 Po GPS sem prehodila 10.00 km in naredila okoli 380 m višincev. 

Lepo je bilo!

Je blizu stoletje, ko vigredi cvetje več vzklilo ne bo,

Naj zvoki, besede, le stiske in zmede v balade nam stko?

Je konec iskanja, bo teža spoznanja pregnala nemir,

Naj kislo deževje skoz golo vejevje skali vsak izvir?

/Ans. Hazard - Najlepše pesmi/