Po poti Lojzeta Rekarja - Vrbanove špice...
Ne bi šla rada sama v te strme nazobčane skale. Pa težim Marjani, da se podava v ta čudoviti gorski raj. Že več let je to najina skupna poletna tura. Čelke osvetlijo Lengarjev rovt v Kotu, ko se najin korak usmeri proti najsamotnejšim vhodu v Triglavsko kraljestvo. Pridruži se nama še Slavica, ki malo zgreši začetno smer. V temi moraš kar malo poiskati oznake na drevesih, da ubiraš pravo pot. Prečimo prodišče in začne se potka, ki se strmo vzpenja in je zelo pestra. Prehitita nas dva pohodnika in tudi Slavica se požene za njima. Pri studenčku opazujem obrise gora, daleč zadaj se na nebu rišejo rumeno rdeče črte.
Zaspane gore, šumenje vetra in jutro, ki se prebuja. Pospravim čelko in gledam nazaj, da ne zamudim sončnega vzhoda.
Kar naenkrat se izza Luknja peči pokažejo sončni žarki, svetloba se odbija od skal. Vse je nekam hitro, sonce obsije vrhove in se počasi pomika navzdol.
Debeli kamen se že vidi, pravo ime za ogromen balvan.
Še malo pa se najina potka odcepi desno proti Vrbanovim špicam.
Mimo naju švigne mladenka v kratkih hlačah, si nadene čelado in že je mimo prvih zajl. Začetek je bolj moker in skala spolzka, pa si hitro mimo saj so varovala in ni težko prečiti ta del.
Veter je vse močnejši, še dobro da ni preveč mrzel. "Vroče nama ne bo," komentirava šumenje okoli glave, še čelada prav pride. Vesela sem ko se pokažejo jeklenice, pot je takoj bolj zanimiva.
Vrstijo se vzponi in spusti in čakam,
da zagledam potko za Spodnjo Vrbanovo špico (2299).
Pa sva tam, pogled na Plesišče in visoko Vrbanovo špico, ki je na pogled čisto blizu, ampak za korak je še daleč. Očak, Begunjski vrh, Cmir, Rž, Rjavina vse se lepo vidi. Razgledi so božanski, gore povsod kamor mi seže pogled. Spustiva se nazaj po potki in nadaljujeva čez poličko proti Plesišču.
Kratek vzpon in se zavrtiva na ravni ploščadi, pravo plesišče.
Lepo je povsod, krnica spodaj,
potke ki se vijejo po melu, mogočna Rjavina in pred nama skalnat stolp- Visoka V. špica. Na Spodnji V. špici so že novi obiskovalci, ki naju kasneje prehitijo. Kar nekaj prehodov je čez ozke našpičene grebenčke, spustov in vzponov po klinih in stopah.
Še najbolj enostavno je tam, kjer so jeklenice. Skupinica iz Štajerske gre v obratni smeri,
hitijo proti Plesišču.
Pogledam skozi okno v dolino za Cmirom, sestra se že vzpenja po grebenčku.
Prideva do lanskega popravila poti na stolpiču. Dodatne stope in jeklenica omogočajo vzpon brez večjih težav.
Ustavljam se, fotkam in uživam, prekrasno je.
Sva že pri zadnjih jeklenicah in kmalu se pokaže travnata livada.
Tu so na vrsti rožice prej ni bilo časa zanje, paziti je bilo treba na vsak korak. Ni jih ravno veliko, mesec kasneje sva kot lani in cvetja ob poti je veliko manj.
Še vzpon na Visoko Vrbanovo špico (2408) in dan je popoln.
Pa ne sediva dolgo, prežene naju mraz in nadaljujeva proti koči.
Pri domu Valentina Staniča (2332) je živahno. Vpiševa se v knjigo in popijeva kavo, kar dobra je. Spustiva se po potki in uživava v drobnih cvetkah, ki lepšajo stezico.
Samica kozoroga in nekaj mladičev se pase malo nižje ob poti.
Prehiti naju mladenka v kratkih hlačah, ki se je med tem časom povzpela še na Triglav. Pa je zaradi vetra in mraza hitro sestopila. "Zaradi lepe napovedi nimam dodatnih oblačil, pa jih drugače vedno nosim v nahrbtniku," se jezi in že odbrzi dalje. Zadnja tretjina poti proti Kotu je pravo trimčkanje čez ovire: skale, korenine, kamnite plošče in za dodatek še voda, da je vse še mokro in spolzko. "Počasi se daleč pride," govorim naglas, saj je Marjana že nekje spredaj.
Pri studenčku me počaka in nadaljujeva zadnji del poti. Lepo je pogledati vrhove, luknje in grebenčke najinih Vrbančkov.
"To, pa sem jih Vrbanove špice."
Še misli gospoda, ki sem ga poslušala na radiu-
Starost ni odvisna samo od dejanskih let. Lahko je 20 letni zelo ostarel, brez volje in ne vidi ničesar lepega. Obratno pa je lahko 70- 80 letni zelo mladosten, saj mu obraz večkrat preleti nasmešek, ko občuduje in navdušeno gleda nekaj lepega.
Smeh je pol zdravja so že včasih rekli, zato uživajmo dokler lahko in imejmo se lepo!
To,pa jih nisem-Vrbanove špice.....
OdgovoriIzbrišiNikoli ni prepozno Ivan, če je korak še pravi.
IzbrišiČudovite slike
OdgovoriIzbrišiHvala Sinja..
Izbriši