Rodica, gora nad Bohinjem

Rodica, Spodnje bohinjske gore

Jutranji Bled mi ne uide, še malo pa se že kaže sonček izza hriba.

Na cesti ni dosti prometa. Rodica me že dolgo preganja, da mislim nanjo. Odlašam, pozno začne voziti nihalka. Poleti ob pol osmih, jeseni še kasneje. Povratna karta za "mlade po srcu" stane 17 €. Ni nas veliko čakajočih za prvi prevoz.

Hitro smo zgoraj, na Rjavi Skali.

Malo se sprehodim okoli, naredim nekaj fotk, potem pa...

Ubiram korake po že znani poti. Vmes opazujem Spodnje bohinjske gore, Batognico, Krn vse do Triglava in mogotcev okoli njega. Pokljuški vrhovi so pred njim, le predvidevam kateri je kje.

Vroče je, še dobro da malo pihlja.

Križ je ob strani, vedno mi nazaj grede uide. Pa grem tokrat najprej do njega.

Zanimive so oznake na stolpiču. Še km do večjih mest so napisani.

Lepo se vidijo gore.

Ko odhajam, opazim še zvonček. Pozvoniti je treba, in si zaželeti nekaj, potem pa bo kar bo.

Šija je pred menoj in ubiram pot malo po svoje. Naredim kar nekaj dodatnih višincev,

ker mi ruševje zapre pot.

Ne rinem skozi, se raje vrnem na pravo pot. V daljavi že vidim Rodico.

Pri smerokazih se moja steza odcepi levo.

Ne hodim dolgo, ko sem pred skalnim grabnom. Premalo pogledam na levo, markacija je na skali,

ki na hitri pogled ni prehodna.

Pa se zaženem po grabnu navzgor, skalovja je veliko, še dobro da so veje ruševja zraven. Kar nekaj časa se vzpenjam, da pridem na greben. Potem pa se steza nadaljuje po robu in med ruševjem.

Saj ni slabo.

Ko se prebijem skozi, pogledam nazaj.. Poleg te poti je speljana lepa potka, ki se s strani Šije ne opazi dobro. Je kar je, pa to še ni vse.

Žabiški Kuk in Šija

Planik ob poti je veliko, da jih komaj sproti občudujem.

Rodica se že dobro vidi.

Pogledi nazaj proti Šiji, Žabiškem Kuku, Voglu, Vrh Planje so čudoviti.

Ko se povzpnem na hrib, vodi potka zopet skozi rušje. Poleg je bila na travi komaj opazna steza. Ruševje na tej strani je bolj zaraščeno. Potem pa na drugi strani zopet opazim obhod, se zgodi.

Tabla za Ribčev Laz.

Se bom pa vračala po obhodnih poteh.

Planike, sviščevec, aparat vso pot škljoca.

Tudi moja gora se že dobro vidi.

Čez sedlo pristopim na goro, in se potem spustim še na Malo Rodico. Lepa je pot po travnatem grebenu, prav primerna za kosmate bučke. Spodaj opazujem Rut in Grant, majhni vasici in Porezen ..

Na drugi strani pa Studor in Rudnica in vasice.

Planina Suha in Triglav.

Na sedlu že gledam vrhove proti Črni prsti.

Spušča se nekdo počasi z Rodice, Marko iz Tolmina je.

Rodica, 1966 metrov šteje v višino.

Nisem sama na vrhu in še prihajajo. Lepi so vrhovi v grebenu proti Črni prsti: Mali in Veliki Raskovec, Matajurski vrh, Suha Rodica .. Pred 20. leti smo enkrat prečili Rodico. Iz Vogla smo se podali proti Črni prsti. Dolga je bila tista tura in planik je bilo tudi takrat veliko. Teh se najbolj spomnim. Pa sem mislila bučka moja, da bo nama uspelo priti na Rodico, pa je tudi to šlo mimo naju. Vedno so bile druge poti. Dva meseca je že odkar si odšla. Pogrešam te še vedno, še dobro da mi zvonček včasih malo zacinglja in mi dela družbo.

Bohinjsko jezero se blešči tam spodaj, Stara Fužina in Ribčev Laz.

Morje bi se lahko videlo, pa se ne. Lepi so vrhovi, lepa je pot Čez Suho do Šije in Vogla. Dobro se vidijo tudi obhodi iz te strani. Lepo valovito so razporejene gore,

čudovit je pogled..

V ozadju pa vrhovi silijo v nebo, od Krna do Rombona, Montaža in Bavškega Grintavca,

gledam doma na zemljevidu. Le nekaj mi je poznanih.

Rjava Skala in hotel se vidita tam spredaj.

Malo pomalicam, potem se spustim proti Mali Rodici.

Zojsove zvončice cvetijo in še ene zvončice z drobnimi listki. Teh še nisem videla.

Mala Rodica 1906 metrov visoka, je kot podaljšek Velike.

Sestopim po travah, potem pa se moram zopet povzpeti na zgornjo stezo.

Mar bi se spustila le malo nazaj in bi lepo nadaljevala po grebenski poti.

Mika me pot čez planino do Ribčevega Laza, pa imam avto pod Voglom.

Ne oziram se več toliko na rože ob poti, le včasih me še premami šopek planik.

Obiram korake po obhodni poti pod ruševjem, lepša je. Gledam družino, ki se prebija skozi prvo ruševje.

Opozorim jih na zgornjo stezo levo, saj naravnost vodi zopet v ruševje. Hvaležni so za napotke. Do Črne prsti grejo, čez Rodico. Zadnji obhod ni pretirano lep, ampak še vedno je varnejši kakor skozi graben. Sedlo pod Šijo se že vidi, kar dobro ubiram korake.

Še proti Rodici pogledam.

Ko sem pri Orlovi glavi, jo uberem po strmini in potem levo.

Po tej poti sem šla predlani na Vogel. Pa malo po cesti in stranskih potkah in ujamem nihalko ob pol treh.

Notri pa gužva, vse do vrat. Malo se podrenjam bliže stopnic in čakam kakšno pripombo od zadaj. Ni bilo hudega. V kabini se je nagnetlo ljudi, čisto polno. Oddahnem si, ko sem pri avtu..Tu je šele pestro, pleha je povsod polno, vse do ceste. In potem kolona vse do Bleda. Še čez Poljane je zadnje čase veliko prometa. Pa sva jo Rodico, malo potresem nahrbtnih, da se oglasi zvonček.