Potepanje v Planini pod Golico...
Čudovit dan se pričenja. Krave se pasejo pod bregom in zvonci prijetno pozvanjajo v mrzlo jutro.
Vrhovi Julijcev so že obsijani s soncem, ko sva malo višje.
Potka mimo Čopa je pomrznjena in na travah so sledi slane. Greva po desni strani malo za spremembo, pa ni dobra odločitev. Strmo po smučišču se vzpenja najina pot.
.
Večkrat morava zlesti skozi ograjo, da prideva do kolovoza. Pred zaprtim Smučarskim domom na Črnem vrhu (1156) malo pogledam naokoli. Svinjski hram sameva, pujsek
čaka na svoj praznik.
Potka vodi mimo doma pozna se, da je prazen.
Nadaljujeva po strmem pobočju proti Španovemu vrhu.
Vso pot opazujem Julijce, lepo so vidni od Viševnika do Špika, ko se bližava vrhu pa
jih počasi zakriva megla.
Izza roba se svetlika sonce, da ogreje premrle rožice, ki še vztrajajo in so vse poležane na mrzli zemlji. Španov vrh (1334) in dve obiskovalki z kužki, ki nadaljujejo svojo pot ko prideva
medve na vrh.
Na Hruški vrhu in Kleku se novozapadli sneg skoraj ne vidi.
Pripraviva se za odhod in sliši se
ropot sedežnice, deluje.
Nadaljujeva proti koči GRS, hitro sva tam.
Stezica skozi gozd mi je všeč, večinoma se spušča. Ostanki snega pokrivajo veje in štore ob potki. Kakor belo pregrinjalo v barvah gozda.
Čeprav jesen sem gori še ni zares prišla, nižje je več obarvanega listja. Pod menoj je redek gozd in nad njim je lepo viden Ptičji vrh in Markeljnova planina.
Ustavim se in gledam bele gobice, ki so kakor žogice na mahu.
Tudi drugih gob je dosti, samo jurčka nisem videla. Imel pa ga je gobar v košari,
ko sva prišli na gozdno cesto.
Nadaljujeva proti Križovcu. Malo pred križiščem je oznaka za Črni vrh,
tam bova šle nazaj.
Na Križovcu je vse prazno še hlodov je malo.
Pomalicava in se vrneva po cesti nazaj do odcepa za ČV. Lepa, široka gozdna cesta je kar dolgo časa. Mraz pa je, še luže na cesti so pomrznjene. Potem je odcep v strmino levo in konec poti.
Sledi blaten kolovoz, ki se mu izogneva po gmajni in kmalu so na drevesih lokalne oznake,
večji rdeči krogi.
Sledim jim in brez težav prideva do čudovitega naselja pravljičnih hišk in kočice,
ki stoji postrani.
Na koncu poti pa jih čuva gozdni škrat.
Cerkvica Sv. Križa v Planini pod Golico se že vidi in najina pot se bliža kraju.
Zanimive stvari so pri hišah, tudi bolj moderne "gare", katere so včasih uporabljali za prevoz pridelkov s polj in še kaj.
Imeli sva se lepo.
V naravi se vedno kaj dogaja.
Zanimivo je opazovati kako se spreminja in pripravlja na počitek.
Krav'ce se še vedno pasejo in naš Očak je zopet na ogled.
Če veš kako biti zadovoljen,
/Lao Ce/
Ni komentarjev:
Objavite komentar