Schoberriegel in Gruft - Avstrija

"Gremo na  Turracher Höhe in se povzpeli na dva knedlčka

z višino malo čez 2000 metrov."

 

Pošlje  Pavel obvestilo,  glavni organizator pohodov DU Javornik Koroška Bela.

Že dolgo nisem  šla zraven. Pohodna skupina  je zelo aktivna in vsak teden imajo  pohod, če jim vreme to dopušča. Skupina je malce drugačna kakor jo imam v spominu. Nekaterim korak ne dopušča več daljšega potepanja in hodijo po svoje. Prišli pa so novi, mlajši, ki ne izgubljajo časa doma in uživajo v naravi.  Tokrat  grem tudi jaz, pa še Marjana in Milan. Avstrijski hribčki so mikavni in na pogled iz doline se kar držijo skupaj. 

 Avtobus nas zapelje čez Korensko sedlo do prelaza Turracher Höhe.

 

 Skozi okno  opazujem pogorje Dobrača in meglice, ki se počasi dvigajo. Vodja skupine Pavel razlaga znamenitosti ob poti. Hiške in pokrajina brzijo mimo nas. 

 Pri Alm Zeit nas avtobus odloži in že čutimo mrzli gorski zrak.

 

Malo gremo nazaj do pensiona Elisabeth.

 

Mimo lepih hišk in jezera in se pri smerokazih usmerimo navzgor.

 

 

 Mrzlo je in pihati je začel še veter.

 

 Ta male rokavice so mrzle, v debelih ne morem fotografirati, prsti so čisto premrli. 

 Pogledujem nazaj pokrajina je čudovita.

 

  Hribi se kar vrstijo, pobočja so vsa rdeče obarvana od listja pušpana in borovnic.  Pot se včasih malo strmeje vzpne še dobro, da se malo ogrejemo.

 

 Križ v daljavi se že opazi.

 

 Greben in močan veter, s kapucami čez  kape hodimo po grebenu in se oziramo naokrog. Še naš Očak, Škrlatica in Mangart so na ogled. 

 

 

 Križ in vrh Scoberriegel (2208).

 Počasi kapljamo skupaj. Ko se zberemo naredi Pavel eno gasilsko.

 

 Tudi z našimi aparati, ima kar nekaj dela. Potem nadaljujemo proti drugemu vrhu Gruft-u  Spustimo se navzdol in prične se neznosni mraz.  Veter piha, obraz otrpne.  Zimski mraz, pa je tako lepo vreme.  Ko se povzpnem na greben  je takoj bolj prijazno.  Čakam v zasedi na pohodnike,  ki se vzpenjajo iz globeli. Dobro jih je premrazilo.

 

Križ na Gruft-u  se že vidi in ta prvi so že pri njem. Nekateri obirajo borovnice in pušpan,

 vitaminčke v naravi.

 

 

Meni se ne mudi, fotografiram in občudujem "knedlčke"naokoli, ki so večinoma

že pobeljeni s snegom.

 

Gruft (2232),  kmalu bi pozabila do križa.

 

 Ko se zberemo skupaj pod vrhom  Pavel odloči, da je primerno za malico.   Mrzel veter nam ne  privošči daljšega sedenja. Kmalu se poberemo in nadaljujemo našo krožno pot.

 

 Zopet se zaženejo v gozdne sadeže in pogled nazaj je...."Vsaka ima svoj faktor," se smeji Pavel ko jih fotografira.

 

 Potka je luštna in vodi skozi gozd.

 

 

 Počesane trave, macesni ki že rumenijo in sonce prijetno greje.

 

Tistega hudega vetra ni več je pa še vedno mrzlo. Ves čas hodim v jakni.

Ustavimo se še spodaj pri koči.

 

Kratka pavza in nadaljujemo po cesti proti Zelenemu jezeru. Veliko klopc je ob poti in

 drugih zanimivosti.

 

 Pokrajina je čudovita. Ob  poti so lesene skulpture; ustnic,oči, nosov, ušes....

 

  Od Zelenega jezera nadaljujemo proti Črnemu jezeru.

 

Tudi hiške so lepe. 

 S pogledom na Črno jezero še ena skupinska in...

 

 

...naš vodja Pavel, ki pozna vse hribe naokoli.

 

 

 

Mimo začetka in konca....

 

 

Spustimo se in nadaljujemo ob jezeru Turracher See do izhodišča.

 

 

 

 

 Še zadnji ujeti trenutki v objektiv pri avtobusu, notri so že skoraj vsi zbrani.

 

 

  V Kranjski Gori pa na kofetek in smo doma.

 Pavel hvala za vso pozornost in razlago ob poti.

  Enako tudi vam  prijatelji pohodniki, lepo se je bilo potepati z vami.

 

Pa še kdaj!

 

 Med prijatelji ne šteje tisto

kar je izgovorjeno,

ampak tisto,

česar ni treba izreči!

(Albert Camus)