Velika Bavha...

Po lepi mulatjeri na Veliko Bavho - Monte Robon...

Peljemo se proti Nevejskemu prevalu in gledam meglo, ki je zelo nizko....

Veliko parkirišče sameva.

Stezica vodi čez smučišče.

Megla malo zapleše okoli Bele peči in hiti na drugo stran proti planini Pecol.

Potka se kmalu spremeni v prijetno mulatjero, trave so pokošene in drevje obžagano. Kmalu smo mimo ostankov ruševin, tam je nekdo malo za hece naredil grob.

Višje se vzpenjamo lepši postajajo razgledi.

Gledam vrhove nad planino Pecol, še bivak na Špiku nad Nosom se vidi.

Tretjič grem po tej poti in vedno mi je všeč ta nezahtevna, krasna pot. Hoja po lepo vzdrževani mulatjeri je enostavno čudovita. Še voda je ob poti.

Pot se počasi vzpenja in ko smo na sedlu lahko samo še občudujem kraško prostranstvo; Lopa, Hudi Vršič, V. Černelska špica. Prekrasno je!

Macesni počasi rumenijo, sončni žarki se odbijajo od skal. Škrabljaste izprane skale ob poti, na desni mogočni kaninski greben od Lope do Černelskih špic. Levo pa v nebo štrleči vrhovi Viševe skupine.

Pred nami se že vidi vršnja kopa Velike Bavhe, zadaj pa Rabeljske špice, Mangart, le Jalovec se kmalu skrije za oblaki.

Pot je skoraj vodoravna, poleg Velike Bavhe se opazi rdeča pika, jamarski bivak.

Spustimo se v peščeno krnico, spodaj so ljudje. Pet pohodnikov je prišlo po drugi poti iz Nevejskega prevala, kmalu so med nami.. Po zadnjem travnatem delu se vije stezica, ki se strmo vzpenja. Na sedlu Vrh Laških brežičev je klopca z mizo in info tabla.

Zgoraj in ob skale prislonjeni se vidijo ostanki nekdanjih kasarn, kje vse so čakali na svoj konec ubogi vojaki.

Še malo po ozki stezici, mimo ostankov kasarn in smo pri Speleološkem bivaku, ki ga uporabljajo jamarji. Rdeča barva je že od daleč vidna.

Malo pogledamo naokoli in nadaljujemo med grmičevjem levo. Kmalu smo pri stopničkah in skalnimi stolpi.

Globoka brezna,

povsod naokoli kamor pogledam same razbrazdane skale.

Vedno znova me prevzame ta čudovit, skalnat svet Velike Bavhe.

Pot čez trhli mostiček ni varna.

Se pa lahko obide čez malo večji balvan.

Ostali so že na vrhu, še malo pa sem tudi jaz.

Pot ni težavna, le paziti moramo kam stopamo skozi nepregledni kraški teren. Majave skale nad razpokami in možici, ki nas pripeljejo na vrh z majhnim križem (1980).

Rombon je čisto blizu.

Razgledi so božanski vse je na ogled. Gledam v priročnik panoramski pogledi Julijskih Alp, preveč imen gora za napisat. Pomalicamo in se odpravimo nazaj.

Tudi druga skupina, ki je zasedla prostor okoli križa se z nami odpravlja na pot.

Emil in Mateja nadaljujeta po poti naprej.

Poberemo ju pri prodišču za Jerebico. Z Marjano in Milanom se vračamo po poti vzpona.

Vedno več je oblakov na nebu, ki rišejo figure okoli skal.

Kaninski greben postaja vse temnejši, sonce je že visoko.

Spodaj v dolini se že vidijo hoteli na Nevejskem prevalu. Še malo pa smo tam. Skupina, ki se je potepala z nami se je ravno odpeljala. Lep izlet, do bivaka primeren za majhne in velike.

Tudi take na štirih tačkah.