Za dušo...

Cerkvica sv. Petra se komaj zazna iz meglenega objema..

Dnevi okoli " Dan spomina na mrtve - Vsi sveti - in vernih duš" so nekako turobni. Spomin na vse drage, ki jih ni več med nami me užalosti. Da ti misliti, da smo vsi minljivi in že danes ali jutri je lahko zopet nekdo, ki ga poznaš odšel za vedno. Dostikrat obiščem tiste, ki jih ni več med nami, obujam spomine in čas teče naprej.  Na pokopališčih je veliko ljudi, rože se bohotijo, sveče, vse deluje turobno žalostno. Saj je prav, da se spomnimo na bližnje pa ne samo na ta dan. Tisti, ki jih imamo radi so vedno z nami.

 

Nesem rože na bratov grob, le ta mi ostal od  včeraj ko sva s sestro že obiskale naše najbližje. Prižgem mu svečko, še dan je  žalosten, tišina in megla ki je čisto nizko.

 

"Polepšajva si dan", rečem Iri in že se peljeva do Krpina.

 

 Po ozki potki se vzpenjava ob travniku, kmalu sva na kolovozu.

 

 

 Prehitijo naju trije mladci  in dva na štirih tačkah. Kravji zvonci pozvanjajo in cerkvica sv. Petra se že vidi. Gospa Milka ravno odhaja proti domačiji. Osliček, teliček in verjetno mama krava se pridno pasejo, ko greva mimo.

 

 

Nad dolino še vedno kraljuje megla, vseeno mi je.  Hodiva po preprogi iz pisanega listja,

ki prijetno šumi pod koraki.

 

 

 Še malo pa sva pri Sankaški koči, gospodar se je ravno odpeljal.

 

 

Vse je tiho, prazno še ptički se ne oglašajo, le v dolini  se  nekaj svetlika.

 Navzdol gre še hitreje.

 

 

 Bližje sva Krpin-u lepše postaja. Drevje je lepo obarvano,  tudi takih brez listja je že veliko.

 

  Narava gre svojo pot. Cerkvica že zvedavo gleda proti dolini, ko sva pri avtu.

 

 Še  mucice greva pogledat in dan je takoj lepši.

 

Vsi, ki radi jih imamo,

nikdar ne umro,

le v nas se preselijo

in naprej, naprej živijo

so, in tu ostanejo...

 

 /Janez Medvešek/