S soncem obsijana Potoška planina...

 Smolnik, Potoška planina...

 

Krasno jutro se pričenja ko se s sestro in Iro odpravimo iz Završnice.

 

 

 Skozi gozd se vzpenja naša pot. Malo od klopce naprej pri lesenem drogu za električno napeljavo zavijemo levo navzgor proti grebenu.

 

 

 Klopca  na megli piše na Google Earthu  je hitro pred nami. Smolnik, (1075)  je kakor prestol nad dolino Završnice. Lep je Stol in greben Belščice v snegu, spodaj pa vasice.

 

 Spustimo se do ceste in nadaljujemo proti Potoški planini.

 

 

 Snega je vedno več. Pri odcepu za Ajdno razmišljava, naj se spustimo ali nadaljujemo proti planini.

 

 

Sonce  tako prijazno sije skozi drevje, da gremo kar po poti. Snežna debelina je različna, trda skorja upočasni korak. Včasih  se ugrezne skoraj do kolen mi pa nadaljujemo proti planini. Sreča, da Ira lahko hodi po snegu drugače bi se obrnili.

 

 

 

Sončen ovinek, kmalu bomo pri lovski preži na začetku planine. Potoška planina, (1270) kar čez njo jo uberemo, hodi se boljše kakor po cesti.

 

 

 Krasen je pogled na Golico, Kepo, dolino,

še posebno lepo je pogledati proti Julijcem, ki  se bleščijo pred nami, z Očakom v sredini.

 

 

 Kako lep dan! Vzpenjamo se proti koči. Prečimo studenček pod nami se sliši voda, koča je vedno bližje.

 

 

Hodim in gledam naokoli: sence na snegu, kristalčki se bleščijo, ograja po sredini, smreke na obronku planine, čudovito je...

 

 

 Pri koči si naredimo malico in opazujemo gore in pokrajino, ki je v snežni belini prekrasna.

 

Odločiva se, da sestopimo po isti poti. Lažje je ubirati pot po stopinjah.

 

 

 Kakor se na novo pogrezati v sneg, ki je vedno bolj mehak še Iri se udira pod tačkami. Za Ajdno je potka dobro uhojena, nas pa korak vodi do odcepa za Valvasor.

 

 

Tam pa se obrnemo proti dolini. Na začetku je veliko blata spodaj pa ledena podlaga. Ko se sneg porazgubi je tudi potka lepša. Spustimo se po strmi, "kabelski" in hitro smo v dolini.

 

 

 

Potoška planina  na krasen sončen dan!