Hotunjski vrh v snegu..

Razglednik nad Zatrnikom...

 

 Nebo joče, dežne kaplje počasi drsijo po vetrobranskem steklu ko zapuščava Jesenice. Nič me ne moti saj bo višje verjetno snežilo. Kmalu sva na Zatrniku in pri gostišču parkiram.

 

 

 Imava obisk, pritekel je Ben domači kuža.  Pridruži se nama in nadaljujemo v troje. Še Ira nima nič proti saj že dolgo ni hodila s pasjim prijateljem.  Po zraku frlijo snežinke, ki naredijo potepanje še lepše. Gremo malo nazaj po cesti in nato desno  za hišo.

 

 

 Tam je v kopnem kar široka pot, ampak danes ni  videti ničesar. Vse je pod snegom. Vdira se do kolen in Ira ne zmore po mojih stopinjah. Vrnemo se nazaj in poizkusimo za gostiščem.

 

 

 Sledi korakov so po nekdanjem smučišču levo, Ben je pred menoj Ira za menoj.  Upam, da bo tako do vrha. Gremo mimo majhne skakalnice in sledi so  tudi višje.

 

 

 Počasi se vzpenjamo. Ben se zaletava z glavo v sneg, lovi miške. Prav hecen je videti, Ira pa caplja za menoj. 

 

 

Smo že med smrečovjem, še malo pa se bodo videli stebri nekdanjega smučišča.

 

 

 Ben je že tam, hiti naprej potem pa malo počaka, da se mu pridruživa še z Iro, kot najin vodnik je.

 

 

Včasih ga malo pobožam in mu dam priboljšek. Prijazen kuža prvi je na vrhu, pridruži se mu še Ira.

 

 

Snežna belina povsod kamor pogledam. Ob lepem vremenu so tu na Hotunjskem vrhu, (1107) lepi razgledi. Danes pa se Julijci s Triglavom  le medlo zaznajo v daljavi.

 

 

 Je pa  razgled na Blejsko jezero, Karavanke in K. Savinjske Alpe.

 

 

 Malo poslikam po okolici, pogostim Iro in Bena in odpravimo se proti dolini.

 

 

 Vračamo se po isti potki, saj  nadaljevanje poti po drugi strani pomeni gaženje na celo.

 

 

 Vsake toliko me Ben malo bucne in opomni za posladek. Prav prijetna je ta moja pasja družba.

 

 

 Pri avtu se poslovimo, pobožam ga  in mu rečem " Ben domov moraš" in čisto mirno je odšel proti gostišču, prijazni kuža.  Snežinke se zopet spremenijo v dežne kaplje, ko se peljeva proti Krnici. 

 

 Kratek, vendar lep zimski izlet.