Zimska idila od Španovega vrha do Belske planine...

Španov vrh, Križevci, Belska planina, Savske jame,

Planina pod Golico - zimska krožna pot...

Prekrasen dan se začenja ko peljem Iro na sprehod. Ne more z menoj na potep, pot bo dolga in prenaporna zanjo. Žal mi je zamujenega jutra, vzhajajočega sonca v hribih, pa vendar obeta se zanimivo potepanje. Parkiram pred Čopovo domačijo v Planini pod Golico in se oborožena z zimsko opremo pričnem vzpenjati proti Španovemu vrhu.

Sonce je že dodobra osvetlilo gore, prelep je pogled na Julijce in Karavanke, zasnežene travnike in hiške v Plavškem Rovtu.

Kmalu sem pri spodnji postaji sedežnice. Še malo in počasi se bliža strmina, ki je vsa porisana od smučarjev Španovega vrha. Sedežnica se blešči in sedeži na njej so kakor novoletni lampijončki.

Pa jo zagledam Majo in vso njeno prijetno družbo. Kratek klepet in že hitimo vsak v svojo smer.

Španov vrh, ( 1334) je smučišče, ki čaka na prenovo. Vpišem se v knjigo in fotografiram Julijce in Karavanke, razgled je čudovit.

Potem pa nadaljujem proti postaji GRS. Sneg se predira in nataknem si krplje. Sonce me spremlja, pogled mi uhaja proti Stolu, ki se blešči v srebrni barvi.

Pred menoj je kočica pod snegom, za njo hiška in nato postaja GRS.

Oddahnem si, ko za kočo zagledam stopinje v snegu, ki se kmalu spremenijo v ozko gaz. Hvala družba olajšali ste mi pot, najti pravo smer me je kar malo skrbelo. Sneg je puhast ravno prav za krplje, pa ni potrebe. Hodim po vijugastih stezicah v globokem snegu, uživam v samoti neokrnjene narave, zasneženih figurah ob poti, smrekah, ki so že otresle svoj zimski čar, lepo je.

Kmalu sem na gozdni cesti in nadaljujem proti Križevcem.

Potka v dolino izgleda plužena, na Križevcih pa ni nikogar.

Nadaljujem po cesti proti Pustem rovtu. Sledim motornim sanem in nekoga

s krpljami. Pot je nekaj časa še v redu potem pa se vedno bolj nagiba.

Krasen dan me na začetku Pustega rovta zopet prevzame: hiški v snegu, Golica v daljavi, izrisane figure smučarjev na belem pobočju, je še kaj lepšega.

Kmalu sem na novi cesti proti Belski planini.

Motorne sani so tu zaključile svojo vožnjo, le še sledi krpelj in luknje so pred menoj. Zopet si nadenem krplje, sonce je že dobro zmehčalo sneg in korak se vedno bolj ugreza. Veliko nanešenega snega je na poti, polžki se kotalijo s pobočja nad njo.

Včasih je le ozka poševna stezica, kjer je potrebna še večja previdnost.

Smučarji imajo veselje, brzijo navzdol in me prehitevajo navzgor. Pogledujem proti goram, še nekaj ovinkov in zagledam težko pričakovani vršnji del koče.

S soncem obsijana pastirska koča Svečica, (1700) je kot iz pravljice. Okoli nje pa zasnežena planina, smrečice ki kukajo iz debele snežne odeje, Triglav, Stol, vrh Struške, razgled je izjemen.

Napor zadnjega dela poti se umakne veselju, uspelo mi je. Prijazna pohodnica me fotografira pred kočo.

Prišla je čez Mavre tudi tam se sneg predira. Kratka malica, obvezne fotke in že sem na cesti, pred menoj je še dolga pot.

Ura je dvanajsta, sonce pripeka in sneg se mehča, krplje pa se še bolj pogrezajo v sneg. Srečujem ljudi, ki se vzpenjajo brez vsega.

Malo pred Križevcem snamem krplje, nadaljujem čez Savske jame.

Pot je verjetno prehojena saj se je tam odvijala sankaška tekma. Cesta poteka večinoma skozi gozd in sneg bo dovolj trden za korak. Nisem se zmotila, ob žuborenju vode in občudovanju snežnih skulptur ob poti sem hitro v dolini.