Po potkah nad Jesenicami...

Potepanje kar tako...

  Zjutraj je že zgodaj dan. Nahrbtnik imam  pripravljen, samo pijačo še vzamem in že sva na poti.

 

 Čez Sedem grabnov greva, ravno leto je mimo kar sva prehodile to pot.

 

 Prijetna stezica,  rožice ob poti, slapovi, ki se zlivajo v tolmunčke in kmalu sva pred skalo s skobami.

 

 Vode je preveč, kamni so mokri in ne tvegam mokrih čevljev, ko bom nesla Iro čez. Greva pa drugam, obrneva se v nasprotno smer saj je še veliko drugih stezic  za najino  potepanje.

 

 

 Uživam v lagodnem  koraku in  rožicah ob poti.  Črni teloh je lep v vseh odtenkih od snežne beline do poslavljajoče se temno rdeče, tevje, jetrnik, vijolice največ pa je trobentic.  Veliki šopki srčastih listov  oznanjajo ljubezen, saj je prišla pomlad in z njo veselje in radost.

 

 

 Najine stezice se spuščajo, vzpenjajo, hodiva po ravnem, veliko je odcepov za zaključek poti.  Ko se včasih potka izgubi  Ira poišče nadaljevanje, vedno najde pravo smer. Gozd nad Jesenicami pod pobočjem Mirce je poln potk, stezic. Nekatere so označene s puščicami, pikami, večina pa hodiš po lastni presoji.  Po kar strmem vzponu zagledam varovalni zid pod rdečo skalo.

 

 Kamor pogledaš je vse rdeče: cesta, balvan ob poti, skalovje nad nama.

 

 

...Severno nad Jesenicami se dviguje 1025 metrov visok hrib Mirca, po domače Merca. Legenda govori, da se v nedrih Merce skriva veliko podzemeljsko jezero, ki bo nekega dne zalilo Jesenice. Po besedah nekaterih domačinov, naj bi ob velikih nalivih ob izvirih, ki jih je na Merci na pretek opazili celo ribe.

Leta 1905 je na južnem pobočju Merce za potrebe gradnje Karavanškega železniškega predora zaživel kamnolom rdečega marmorja oziroma trbiške breče, ki ga še danes poznamo kot rdeče skale. V ta namen je bila od Merce do Hrušice zgrajena tudi ozkotirna železnica, po kateri je vozila električna lokomotiva, traso železnice in posamezne pozabljene tire pa lahko ponekod še odkrijete..../ Vir: Društvo za razvoj turizma Jesenice..

 

 Zaščitni zid so naredili, da so se  ob miniranju skale zadržale za njim in niso zgrmele navzdol proti Jesenicam. Mi je pripovedoval sprehajalec, ko se srečamo.

 

 

 

 

 Nadaljujeva mimo hiš in po stari rudni poti. Kmalu sva pri veliki kapelici sv. Barbare, zaščitnici rudarjev. Lepo je urejeno: informacijska  tabla, vagonček za boljšo predstavitev, klopce.

 

  Plašna kužika Riva se predira izza ovinka ko zagleda Iro. Malo priboljška in že smo prijatelji.

 

 

 Malo naprej greva tokrat desno in  že sva pri drugi, manjši kapelici sv. Barbare.

 

 Tudi Loti se sprehaja, ta naju že pozna.

 

  Za spremembo  nadaljujeva po desni poti in  hitro sva pri stopnicah nad zdravstvenim domom.

 

 

 Naslednjič bodo najine druge stezice,  ne bo jih tako kmalu zmanjkalo.

 

 Kratek,  lušten sprehod.