Bela Golica...

V belino odeta Golica...

 

Akril/platno -50x40

 

Se kar ponavlja, da do odhoda ne vem kam  greva, "na Golico ali Krvavko", se sprašujem... Sneg je pobelil strma pobočja, belina se vidi že pri Fencu, ko parkiram avto.  Prva strmina je že za nama, potka je večkrat poledenela in kmalu sva pri tovorni.

 

 

 Greva po letni, verjetno ni toliko snega, da bi bila nevarnost plazov. 

 

 

Po novo urejenih  poteh se izmenjavajo sneg, led in pesek. Lepe  prehode so naredili čez skalne dele poti.  Skozi drevje se bleščijo sončni žarki ko gledam proti Struški.

 

 Malo pred Mokotovo bajto si nataknem dereze, sneg je drseč in stopnice so večji del poledenele.

 

Spodaj pod kočo pa razgledi, saj si ne morem želeti lepših: Julijci odeti s snegom, pa greben Karavank proti vzhodu in zahodu, Mežakla, vasica pod menoj, vse je čudovito.

 

 Počasi se odpraviva naprej. Na Krvavko ni sledi, proti  Golici pa je uhojena stezica,  greva kar po njej. Prečenje zasneženih pobočij zahteva še večjo previdnost, čeprav je steza  dobro uhojena.

 

 Ustavljam se, fotografiram, povsod je tako lepo, vse  se danes bohoti pred menoj. 

 

  Na grebenu, kjer  poleti prestopimo el. pastirja  je nanešen sneg in so le globoke stopinje, previdno stopava čez.

 

Vrh se že vidi, kmalu sva na Golici 1836 metrov, spomladi najbolj obleganem vrhu v Karavankah.

 

 Kamor pogledam povsod je prekrasno, še po Koroški, celo  Mangart opazim. Takih razgledov že dolgo ni bilo, še vetrček naju pusti pri miru.

 

 

 Pomalicava, občudujem Julijce, ki se počasi temnijo. Sonce se hitro pomika čez vrhove in pušča  temne sence za seboj.. Počasi se odpraviva  nazaj proti koči in naprej proti dolini.

 

Nikogar nisva srečale.

 

 Krasen dan,  tak za dušo in spomine..