sobota, 02. januar 2016

Veliki vrh nad Belsko planino...

Struška - Veliki vrh na meji s sosednjo Avstrijo..
 

Zadnji trenutki starega leta in  jutro kar kliče  v naravo.  Pa se odpravimo z Natalijo in psičko Iro na Veliki vrh v pogorju Struške. Od odcepa za Mavre proti Križevcu je cesta na več koncih poledenela. Zadnji ovinek pa  po vsej širini. Sicer je posuto s peskom, ki  se počasi izgublja pod vozili.
 
 
 Na Križevcu pustim avto in nadaljujemo proti Pustem rovtu. Do tja se lahko pripelje z avtomobilom, potem pa  stopničast, poledenel sneg  na začetku rovta.
 
 
 S pogledom na Golico gremo mimo pastirskih bajt in po cesti proti Belski planini ali Svečici, kakor ji tudi pravijo. 
 
 
 Sonce se počasi prebija skozi sivino oblakov, ki zakrivajo ves razgled.
 
 
Malo pred kočo na Belski planini se nebo razjasni in skozi drevje pokukajo  težko pričakovani sončni žarki.
 




 
 Počasi se dvigajo Julijci iz objema  meglic in pokažejo mogočne vrhove. Vpiševa se v knjigo in nadaljujemo zadaj za kočo do napajališča.
 






 
 
 Tam jo uberemo navzgor po dobro vidni potki, ki nas pripelje  na greben malo pred Velikim vrhom (1944). Užitek je popoln, razgledi po Karavankah  proti vzhodu in zahodu, Julijskih Alpah, še po sosednji Koroški je lep pogled. Zanimivi oblački se podijo po nebu.
 







 
 
 Knjiga na Velikem vrhu je malo zmahana, ampak vpiševa se lahko, žiga ni.
 

 Nadaljujemo do kontejnerja, kakšna predstava ob pogledu na čudovite gore, doline, še vetrček nas pusti pri miru.
 


 
 Pomalicamo in se počasi spustimo  navzdol proti koči.  Stezic je veliko, izbirava tiste brez snežne podlage, na obrazu pa nasmešek do ušes.
 


 
Kakšno srečo imamo, pomahava proti Triglavu, naši so tam zgoraj.
 





Saj  veva, da se ne moremo videti, ampak norčije privabijo smeh in izlet je čudovit. Pri koči naletiva na pohodnike in eden nas ovekoveči, da imava fotko za spomin.
 


 
 Sestopiva proti sedlu Kočna po zgornji stezici, ki pa je večji del poledenela. Teloh ob potki žalostno sklanja  svoje bele glavice.
 

 Megle se hitro spuščajo. Vedno bolj je mrzlo  še veter poskrbi za dodatni mraz.
 
 Pusti rovt se komaj še vidi in tudi greben Struške se je skril v sive meglice. Bližava se Kočni megle je vedno več, le proti Koroški je svetlo.
 



 Še čez Pusti rovt in malo po cesti, pa smo pri avtu. 
 



 Zadovoljstvo se kaže v hčerinih očeh, na smeh nama gre. Tudi kosmata bučka ni dosti utrujena, uživala je na snegu.
 
 
Ravno pravi čas smo jo mahnili na Struško se hecava, ko se peljemo proti domu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar