ponedeljek, 02. november 2015

Lepi vrh - gora nad Gozd Martuljkom

Gora z mnogimi imeni-
Bele Peči, Peči, Na Pečeh


  Sončni žarki se z mehko svetlobo  razlivajo čez drevje,  hiše, travnike.  Pobožajo Martuljške gore in pozlatijo macesne ob robu vasice. Opazujem lepo jutro, ko se vzpenjam nad domačijo Hlebanja v Srednjem vrhu. V nekaj trenutkih se iz rahle rdečine prebudi sonce.
 








 Ovčke to ne moti, mirno se pasejo dalje na obronku gozda.


Jutra so meni najlepša, uživam v  prvih sončnih žarkih,  zlatem odsevu  gozda.









 
Nekaj blata je na gozdni cesti, voda  se razliva po njej. Potok Jerman  je narasel ob preteklem deževju. Žuboreče se razliva čez kamne v  majhne tolmunčke in nadaljuje proti dolini. 


 
 Turobna jesen  se je naselila ob poti pod skalovjem, macesni so se že obleteli.  Pogled višje  po gozdu me zopet razveseli. Vse je sijoče, barvito, kakor jesenska mavrica se prelivajo barve.
 



 
Počasen je danes najin korak. Ira se ne pritožuje,  valja se po pomrznjeni travi, ovohava.
 Lovska koča je že mimo.
 

 
V daljavi se pokaže Mangart, ima belo čepico.  Hodim naprej in pogledujem nazaj, še Jalovec manjka. Kmalu bova na sedlu Sedlič, ko ga zagledam. Jalovec lep  kot vedno, pa Viš, Montaž, tudi Škrlatica in imenitneži okoli nje, vse je na ogled.
 



 
  Na sedlu sva, na levi je Trupejevo poldne, na desni najin Lepi vrh.
 
 
 Spustiva se pod rob. Pri lesenem količku,  ostanku el. pastirja, sem pred leti našla pot. Lepo prehodna izgleda od spodaj. Vzpenjava se po njej, mogoče kakšnih deset metrov, konec poti. Gledam na levo, desno, gosto zaraščeno ruševje vse do tal. Vrneva se na začetek, poizkusiva malo višje, zopet neprehodno. Nazaj do količka, spomnim se tam moram poiskati prehod.  Ko postane neprehodno, se na levi skozi ruševje vidi nekakšna steza. Samo kako spraviti Iro čez veje?
 
.
 Ne gre nikamor ta moja kosmata bučka, jo vlečem za vrvico, se ne premakne. Potem pa pod roko in jo potiskam čez veje naprej. Pa sva na stezici. Vidljiva je skoraj do vrha, a le redko se lahko stopa po njej. Večinoma je dovoljeno vse vrste plazenja, iglice frčijo, povsod jih imam polno. Palice, nahrbtnik, vse se zatika.  Še ena borba skozi veje, na vrhu sva.
 
 
Najprej si oddahnem, naporna je bila ta bitka z zelenimi bojevniki.  Ampak zmaga je sladka. Na Lepem vrhu sva(1926), razgledi so božanski, kakor prestol obdan z ruševjem. Divjina povsod naokoli, ni čudno, da nima veliko obiska. Pa je tako lepo. Na eni strani  vrhovi Karavank od Stola do Vošce, na drugi Julijske Alpe od Rjavine do Kamnitega lovca . Tudi na Avstrijsko stran so razgledi čudoviti. Prekrasen  pogled, vrtim se naokoli in fotografiram.
 










 Končno se malo umirim, pomalicava, pa me  zopet pritegnejo razgledi. Še nekdo si je priboril pravico uživati na tem prestolu, Tadej.
 
 
Čudne so naše poti, že drugič se srečava  to jutro. Ira je moja  prepoznavna bučka. Malo poklepetava ampak nazaj bo treba, večji del poti po ta zadnji, vsekakor gre lažje kakor pri vzponu.
 


 Spodaj sva, zavežem vrečko okoli količka, mogoče bo komu v pomoč. 
 
 
 Tudi pred tremi leti sem naredila tako.  Čudovita gora, ki zaradi svoje nepristopnosti nima veliko obiska, mogoče namenoma. Lepi vrh, že ime pove svoje,  je daleč najlepši razglednik v tem koncu.
 

 Lepota na vrhu gore poplača ves trud.
 



 V tretje gre rado pravijo. V Srednjem vrhu skoraj istočasno pridemo vsak iz svoje smeri.
 

Tadej od koče Hladnik in medve z Iro čez Železnico.
 

Lepi vrh, lepa gora, lepo doživetje!

2 komentarja:

  1. RAJKO HVALA ZA TAKOL LEPE SLIKE ZARES SI ME RAZVESELIL SAJ TEH LEPOT NE MOREŠ NIKOLI POZABIT ISKRENA TI ŠE ENKRAT HVALA SAJ SI MI ŽE TOLIKOKRAT
    POSLAL LEPOTE NAŠIH GORA IN SPOMIN NA ČAS KO SEM ŠE SAM TAKO PLANINARIL
    HVALA HVALA IN SE ŠE PRIPOROČAM LEP POZDRAV

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da moja potepanja krožijo in še komu polepšajo dan... Majda

    OdgovoriIzbriši