Završnica - Titova vas...

 

Titova vas...

 

Završnica, je čudovita dolina ujeta med Kamniško Savinjske Alpe in  Karavanke, 

 s pogledom na Julijske Alpe.

 

 

 Vabljiva tudi za sprehode, s pasjim prijateljem, v družbi ali sam. Vedno je lepo.

V dolini Završnice  imajo Titovo vas.

 

Table nas že na parkirišču prijazno vabijo. Včasih se zgodi, da z  razlogom ne moreš drugam,

dan pa je prekrasen. 

 

 

Tople jesenske barve naju spremljajo, listje pod nogami šelesti, ko se počasi  sprehajava z Iro  po gozdni cesti proti izviru Završnice.

 

 

  Prijetno  žuborenje vode ob poti,  sončni žarki se poigravajo na Pečeh,  sprehajalci uživajo na obsijanih jasah.

 

 Greben Brezniških Peči je čudovit v pisanih barvah jeseni. 

 Le kakšen avto zmoti najin mir, ko odbrzi mimo  Žingarice. .

 

 Smerna tabla za Titovo vas naju usmeri desno.

 

 

 Čez  različne brvi in mostičke  poteka pot  skozi gozd, pod okriljem Smokuškega vrha.

 

  Obledele rdeče zvezde so najine markacije in kakšna puščica na drevesu označuje smer.

 Tam  je prezimoval 1. bataljon Kokrškega odreda, od oktobra 1944 do januarja 1945. 

 

Žirovničani so stopili skupaj in leta 2012  postavili partizanski tabor. Kulturnozgodovinski spomenik Titova vas. Ime je ostalo isto, kakor so jo imenovali takrat. Leseni okvirji ponazarjajo, kje so stale koče, ki jih je uničil zob časa. Na tabor nas opozarja  le še  spominska plošča. 

 

 

 V tišini gozda sredi tabora samotno plapola zastava. V postavljeni koči so opisana dogajanja v spomin in opomin, bivanja v partizanski vasici pod Stolom.

 Tudi skrinjica z vpisno knjigo je pritrjena v njej.

 

 Malo posediva, opazujem listje, ki ga lahen vetrič odnaša  z dreves, prav prijetno je tukaj.

 

 Počasi  se odpraviva nazaj.

Umakneva se s ceste in nadaljujeva  po Trim stezi, mimo bara.

 

 

Vodna zavesa stkana iz drobnih kapljic se spušča čez jez.

 

 

 Stol  je obsijan s soncem, Smokuški vrh je s svojo ošiljeno podobo že daleč zadaj.

Ob vodi nadaljujeva pot.

 

 

Odtrgani listi se  vrtinčijo v zraku, preden odebelijo pisano preprogo na gozdnih tleh. V vodni gladini se gore  spogledujejo s čudovito obarvanim drevjem.

 

 

  Lepa je igra jeseni v sončnem popoldnevu. Vse žari, vse ima svoj smisel.

 Še čez most in sva nazaj. 

Odmaknjena, a hkrati hitro dostopna dolina.