Ali je kaj trden most....

Mostička čez potok Ukova..

 

 Še  živijo  srčni možje, ki s svojim prostovoljnim, težkim delom pomagajo ljudem. Taki so prijatelji

 Jelenkamna: Franci Pukl, Janko Šeme, Hasan Felić, Uroš Lakič in še veliko jih je. 

 

Ni lepšega kot jutranji pogled skozi okno proti Jelenkamnu,  ko  nebo žari v jutranji rdečini.

 

Najin skoraj vsakodnevni sprehod z Iro naju vodi proti njemu.

 

Ne greva vedno na njegov vrh,

 

 včasih se povzpneva do razgledne točke,

 

 največkrat pa je najina pot do kapelice na Kalvariji.

 

Že sam sprehod v tišini gozda,  občudovanju cvetlic, žvrgolenju ptic, hitrem prečenju divjadi,  opazovanju  življenja ob poti in visoko v drevju je nagrada za jutranje vstajanje. Tudi  tekom dneva je marsikaj zanimivega, ampak jutra so najlepša.

 

 

  Že dolgo me je težil ta prehod čez potok Ukova. Ob lepem vremenu to ni bil problem,  lahko si preskočil po malo večjih kamnih.

Ko pa hudourniški potok ob deževju naraste, premakne tudi večje skale in ni možnosti za prečenje. Več let  sta propadala oba mostička. Dokler  ni  nadobudna mladež polomila "ograje" na drugem mostičku, je še nekako šlo.

 

 Pa je narava sama z večjim septembrskem neurjem poskrbela za varnost,  odneslo je še tisto malo kar je ostalo od njih.

 

 

 Želja, večletna želja se je uresničila.

 

 Z dobro voljo in veliko truda so postavili na novo oba mostička. Krasna mostička!

 

 

Z velikim veseljem sem opazovala kako napredujejo dela.

 

 Vse je izdelano ročno, saj je dostop otežen, do tja vodi le razdrapana pot.

 

 

 

 Prijatelji Jelenkamna, tako hočejo, da jih imenujem so se lotili tega težavnega dela. Veliko prostega časa, moči, predvsem pa dobre volje je bilo potrebno, da so naredili nemogoče. Začeli so premišljeno, naredili načrt in ob predvidevanjih naraslega potoka ob deževju  postavili mostička malo višje. Na trdnih temeljih, kakor pravi mostovi so pričeli z izgradnjo le teh.

 

Tudi dostop do njih je utrjen, narejen kakor znajo le možje, člani- markacisti PD Jesenice in PD Javornik Koroška Bela, ki se ukvarjajo s planinskimi potmi. Na pobudo in organizacijo Uroša,  pod strokovnim vodstvom projekta vedno prisotnega Janka, ter nepogrešljivega  mojstra Francija in za vse pripravnega Hasana se je stvar premaknila. Tudi Tilen, Darko, Esmir, Andraž, Alan so pomagali s prevozi in ob najtežjih delih. Bili so neutrudni, dan za dnem, še vreme jim je bilo naklonjeno.

 

 

 

 

 

 Dela so trajala tri tedne, zaključek je bil prejšnjo soboto 14. novembra. Žal zaradi odsotnosti nisem naredila zgodovinskega posnetka, pa mi ga je poslal Uroš. Tudi  nekaj fotografij o  samem poteku dela je od Janka.

Veliko sprehajalcev bo sedaj še z večjim veseljem hodilo do Kalvarije, posedeli bodo pri kapelici, ali pa se podali naprej proti Jelenkamnu in Pristavi. Mogoče jih bo pot vodila  še kam drugam, na vrhove Karavank.

 

-  HVALA PRIJATELJI JELENKAMNA -