Goličica - Gora v osrčju Trente...

Goličica - Po samotni  stezi strmega  brezpotja ...

 

 Avto pustimo  pri cestarski bajti, trentarska stran vršiške ceste, na ovinku 38.

 

 

 Nadaljujemo kakšnih sto metrov za bajto  po kolovozu. Na desni je bolj slabo vidna stezica, ki se spušča in nas pripelje do vode. Prvo prečkanje po kamnih ni težavno.

 

 

 Pri prečenju Mlinarice nad slapom, ki se izteka v strmo sotesko je čez vodo deblo.. Prijetni tolmunčki se prelivajo čez kamne in jih delajo drseče. Vsekakor previdnost čez vodo ni odveč. 

 

 

Lovska  potka se nadaljuje desno skozi gozd.  Dolgo prečimo strma pobočja. Pot je na  nekaj mestih težje prehodna, stezice skorajda ni. Potrebna je večja pazljivost, možnost zdrsa.

 

 

 Ko je prečenja konec se prične še bolj  strmo vzpenjanje skozi gozd in proti vrhu skozi ruševje.

 

 

Macesni so že izgubili  svojo lepo barvo, gozd je puščoben, še sreča, da se skozi drevje kažejo  gore. Prisojnik, Zvoniki, Zadnji Prisojnik,  gore iz te strani so čisto drugačne, redko videne.

 

 Visoko zgoraj izvira Mlinarica, kakor kača se vije po grapi.

 

 

 Pot je samotna, steza polna odpadlega listja. Včasih je potrebno malo telovadbe čez ali spodaj pod podrtim drevjem.

 

  Na sedlu med Goličico in Debelo pečjo je lovske poti konec.

 

 

 Nad gozdno mejo, nadaljujemo po strmih travah ter iščemo prehode med rušjem...Prisank, Zavetišče pod Špičko, Pelc nad Klonicami, Jalovec, Mangart nas spremljajo večji del poti.

 

 

 Včasih je potrebno čez kakšno skalno  gmoto tudi malo poplezati. Malo pred vrhom se prične greben, ki nas popelje na najvišjo točko. Vsa pot je polna možicev, ki lajšajo prehode, je pa zelo strmo. 

 

 

Lepi razgledi na vrhu gore  poplačajo ves trud na tej zahtevni poti. Vrh Goličice(2108) in velik možic. 

 

 

 Najbližja sta  Razor in Planja, za  Razorom  se skriva Špik, pa Frdamane police, malo od Planje pa Stenar. Triglav, ZTP, Kanjevec,  Prehodavci, Zadnjiški Ozebnik, pa koča na Doliču. Ne veš kam bi gledal.

 

 

 

  Lepo Špičje, Krn, Bavški Grintavec, Trentski Pelc, Kanceljni, Ušje...... Potke do različnih vrhov so lepo vidne. Globoko spodaj je dolina Soča in koča pri izviru.

 

 

Skozi gozd se vidijo ovinki  vršiške ceste. Nasproti  se svetlika v soncu  Pogačnikov dom na Kriških podih. 

 

 

 Lepo je! 

 Še bi lahko sedeli in opazovali gore naokoli, pa je treba nazaj. Pot v dolino ni lahka in kratka tudi ne.

 

 

 

 

 Skozi gozd je  vroče, nič osvežujočega vetrčka. Listje je navzdol še bolj drseče, strmina poti še bolj občutna in  ko se prične prečenje pobočja se malo zmanjša pritisk na kolena, čeprav strmina ne popušča..

 

 

 Še tiste kritične točke poti in že se vidi cestarska bajta.

 

 

Šumenje gorskega potočka se že sliši.

 

 

 Še čez Mlinarico, kratek vzpon in smo pri avtu. 

 

 Lep dvatisočak je Goličica, čeprav je  pristop po tej trentarski strmini kar zahteven.