Monte Zermula - po stari vojaški poti.....
Plezanje - fotografije
Raznoliko bo današnje potepanje. Vozimo se skozi Trbiž, mimo Pontebbe do prelaza Lonice.
Tam se naše poti ločijo. Emil, Marjana in Milan grejo po ferati.
Moja rama se nekam počasi "cajta," ni za v steno, pa jo uberem po stari vojaški poti navkreber. Mimo velike kasarne se stezica prijetno vzpenja. Na začetnem kamnu je oznaka za to pot,
CAI št. 442A.
Sončni žarki božajo V.Koritnik in se počasi spuščajo čez gostišče na prelazu.
Monte Zermula, greben moje današnje gore me spremlja vso pot.
Na levi pa se šopiri špičasta gora Zuc della Guardia in bolj skromen M. Pizzul, ki ga po južni strani prekrivajo strme trave.
Uživam na poti, se ustavljam, fotografiram in se ne morem nagledati lepega jutra. Travniki, obširni gozdovi, nad njimi pa se dvigajo mogočne skalne gmote, ki z vrhovi štrlijo v modrino neba.
V svojih nedrjih pa skrivajo grozote pričevanja vojakov iz 1. svetovne vojne.
Krasen dan, kar prehitro sem pri prvem strelskem jarku na sedlu Forca di Lanza (1831).
Do sem potrebujem slabo uro, še malo se vzpenjam po sedlu proti gori in že vem kam me bo vodila pot. Sta dve stezici: spodnja leva, se vije čez pobočje in je speljana skoraj vodoravno, le proti zadnjemu delu od kapelice proti vrhu je pristop bolj strm. Moja pot gre bolj v desno in se priključi potki CAI št. 442.
Pot je strma, pojavljajo se ostanki strelskih jarkov. Vedno več jih je. Stojim ob ostankih kavern, se plazim v rove, gledam skozi line in sem v mislih s tistimi, ki so se bojevali v teh skalah. Nadaljujem po zgornji poti. Pod koraki občasno čutim staro mulatjero, globine spodaj, krasen pogled, vasice, lepo je. Že dolgo se mi v daljavi dobrika vrh Monte Zermula.
Nikamor se mi ne mudi. Ko nadaljujem po poti, slišim glasove v steni. Čez ostanek kaverne opazujem goro in dolino na prelazu, glasovi so vse bližje. Naši so, kakšno naključje. Ravno tisti trenutek so priplezali na vrh, po ferati.
Začudenje je veliko, težko bi nam uspelo, če bi se zmenili. Skupaj si ogledamo tri opazovalnice, ki so v istem rovu.
Nadaljujemo proti vrhu Monte Zermula (2143). Razgledi so čudoviti.
Pomalicamo in poti grejo zopet v različne smeri. Naši nadaljujejo mimo vojaških utrdb in se povzpnejo še na Zuc della Guardia (1911). Moja potka pa se v začetku malo bolj strmo spušča, nadaljujem mimo kapelice in po spodnji poti čez južna pobočja do sedla. Pri kapelici, posvečene Bataljonu Suza se ustavim.
Prijazen Italijan mi naredi fotko, rečeva par besed vsak po svoje in nadaljujeva pot.. Lepa, skorajda vodoravna potka s čudoviti pogledi v dolino in mogočne vrhove je pred mano.
Hitro sem na sedlu. Travnata strmina nasproti, gora M. Pizzula me privlači in odbija.
Nekam huda se mi zdi, pa me korak že nese proti njej. Predolgo bo čakanje na ostale, če se že spustim v dolino. Stezica je slaba včasih je sploh ni, ampak vztrajam. Ko že mislim, da sem na vrhu se zadaj pokaže še eden. "Ja Majda še malo, pa bo" si govorim. Pa ni tako enostaven ta prehod. Grebenček je zelo ozek, stezice ni le peščen korak, srčni utrip se malo poveča, navzdol pa drseč pogled. Na vrhu M. Pizzula(1985) je možic.
Naredim fotke, pomaham našim, ki se oglašajo v steni Zuc della Guardia in se zelo previdno vračam nazaj čez grebenček. Nadaljujem po desni strani gore, po strelskih jarkih. Do ostankov utrdbe mi gre kar dobro, potem pa moram zgoraj nad ruševinami, ker je sestop za moj korak preglobok. Nato pa kar čez trave do sedla in navzdol proti dolini.
Za slovo fotografiram vrhove, iščem plezalce na strmi gori, pa jih ne vidim. Počasi se vračam po potki do gostišča.
V dolini se poslavlja sonce, sedem na klopco in čakam ostale.
Popoldne je in sence se hitro daljšajo.
Plezanje - fotografije...
Kmalu smo zopet vsi pri avtu.
Čudovit dan, čeprav smo uživali vsak po svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar