Po samotnih stezicah Mežakle..

 Potepanje po Mežakli....

 

Zakopi,  Oddajnik,  Naravni most, Partizanska bolnica...

 

 

 Prekrasno jutro. Hitro zmečem vse potrebno v nahrbtnik in že  z Iro  na vrvici ubirava pot proti kamnolomu.

 

 Mimo Športne hale, Čopa, pod avtocesto proti kolesarski in pri oznakah  navzgor.

 

 

 

 Že dolgo nisem šla  do oddajnika. Jesen je resno vzela svoje kratko službovanje. Trave so rjave, rožice zelo redke,  le gozd je pisano obarvan, kar daje še poseben čar.

 

  Najina potka se kmalu priključi gozdni cesti.

 

 

 Nadaljujeva levo mimo odpadkov in se pri veliki skali usmeriva desno.

 

Veliko dreves je požaganih, kolovoz je širok,  verjetno spravljajo les v dolino.

 Markacije so stare, obledele. Tistih rdečih zvezd, ki so včasih usmerjale do bolnice ne vidim nobene. Še  malih tablic z oznako peš poti ni nikjer.

 

 

 Zgrešim stezico levo za vzpon na greben. Očitno nihče ne hodi po njej. Nadaljujeva po potki in se znajdeva  na Zakopih.

 

 

  Nekaj smerokazov je tukaj. Nadaljujeva mimo spomenika padlim partizanom in  levo po cesti.

 

 Pot se kmalu  usmeri skozi gozd proti Partizanski bolnici.

 

 Če ne bi poznala terena, bi jo težko našla. Zelo malo je markacij na jeseniški strani.  Še najbolje je  nadaljevati kar po cesti, ki vodi mimo oddajnika. Tam je dobro vidna  potka.

 

Čez Obranco je drugače, vsa pot je dobro označena. Nadaljujeva skozi gozd in prideva na greben desno od bolnice.

 

 

 Jo bova pa obiskale  ob povratku. Pod nama so s soncem obsijane Jesenice.

 

Zadaj na grebenu pa vrhovi Karavank od Kepe do Stola. Sliši se oddajnik, kmalu sva tam.

Pogled v dolino je čudovit.   Kakor oprano je vse skupaj, brez meglic, lepo.

 

 

 

 Še do Naravnega mostu stopiva, pred nama je kratka strmina.

 

 

.Naravni most na Mežakli je zanimiv naravni pojav, ki je nastal zaradi erozijskega delovanja vode in neenakomernega preperevanja različno odpornih kamnin. Stoji tik pod severnim robom Mežakle, na meji Triglavskega narodnega parka, kjer apnenčast greben premosti grapo v elegantnem naravnem loku, ki je dolg približno 15 m, visok 8 m ter širok približno 3 m. (Wikipedija).

 

 Ko ga nekaj časa opazujem se mi zdi, da je res podoben slončku, kakor sem  nekje prebrala. Dolga ušesa, zakrivljen rilček, oči, še čopek ima na glavi.

 

Vračava se proti oddajniku. Z razgledom na Jesenice si privoščiva kratko malico.

 Še bolnico si ogledava, pa bo. Nadaljujeva po grebenu, smerokaz je zataknjen med debla, 

težko ga opaziš.

 

 

Še dobro, da se vidi ograja, je pa iz druge strani pritrjena na drevo majhna oznaka.

 

 

 Partizanska bolnica,  je skromna lesena hiška, pritrjena na skalo, postavljena leta 1942,

kot zatočišče ranjencev. Nemci jo v času med 2. svetovno vojno niso nikoli odkrili.

 

 Spustiva se po potki. Streha je uničena, verjetno od padajočega kamenja, okno razbito. 

 

. Že dolgo ni nihče poskrbel za ta delček  naše preteklosti. Kmalu se bo sesula  sama vase, kakor bivak na Jerebikovcu. Odpraviva se nazaj, tokrat ves čas po grebenu.

 

 Neka nova potka je speljana skozi gozd.  Verjetno iz gozdne ceste.

 

 

 Zato nihče ne hodi po stezici, ki je precej strma in ob mokrem tudi drseča.  To kmalu tudi občutim. "Je šel  angel varuh na kofe", se vedno hecam, ko se zložim kje po tleh.

 Kmalu sva v dolini.

 

 Lep dan imava, še Ira do ceste ni utrujena. Pod avtocesto se mi nastavi sonček v objektiv.

 Potem pa se začne zelo počasna hoja po asfaltu. 

 

 Tudi počasi se pride do doma.