Travnata lepotica nad Dovjem...

Dovška Baba ...

 

 Po deževju končno lepa nedelja. Ravno prav za kratek, prijeten sprehod na travnato lepotico z čudovitimi razgledi. Peljemo se  do kamor se da, do zapornice  seveda.

 

 

  Nižje spodaj je ogromna tabla, ki sporoča, da je dovoljeno samo za lastnike....

 Mogoče pa sem, kdo ve....?

Kmalu smo pri odcepu, po cesti ali čez  Starko.

 

 

Čez Starko bo naša današnja pot. Strmo se dviga skozi gozd, je polna korenin, kar ob povratku ni ravno najboljša izbira. Skozi pisano obarvan gozd se kmalu pokažejo Julijci.

Pastirska koča na planini Dovška Rožca se že vidi.

 

Nad Hruški  vrhom se blešči sonce. Posamezni macesni s svojo zlato barvo lepšajo krajino.

 Višje gori se zazna sneg.

 

 

 Pa razgledi, hitim fotografirati, nekam hitro se zbirajo megle  okoli Julijskih  Alp.

Daleč se vidi, od pokljuških vrhov pa vse tja  do Mangarta.

 

 Vrhovi vzhodno in zahodno od Babe, vse je čudovito. Na modrini neba se sučejo oblaki, se zbirajo v velikega zmaja, ki pošilja puščice na vse strani. Koča je že daleč spodaj, pogled proti Gubnu, Kepi, Hruški vrhu je prekrasen.

 

 

 

 Julijci se počasi zakrivajo. Oh te meglice, saj so lepe, še lepši pa je pogled na s snegom pobeljene gore.  Na vrhu Babe je sneg, čisto malo ga je. Le toliko, da so suhe rože in trave ob potki dobile  krhka vilinska oblačila. Posebno lep je volnatoglavi osat, od vetra počesan v eno smer.

 

 

  Kakor kraljevske kronce se svetlikajo vrhovi ruševja, pobeljene trave  dajejo poseben čar.

Lepo je!

 

 

Bližam se vrhu, 1891 metrov s travo poraščeni gori. Ostali se že pripravljajo za odhod. 

 

 

 

 

 Opazim novi tabli z napisom vrha. Čez severno, prepadno stran Dovške Babe se že valijo megle.

 

 

 

 

Meni je lepo, ne moti me veter, mraz, fotografiram. Tudi  preko Hruški vrha  se nekam hitro zbirajo oblaki.  Sestopam, pogledam nazaj,  megle imajo svoj ples.  V nekaj minutah se je vse zagrnilo.

 

 

  Skozi bele kronce ruševja je pogled čez planino Dovško Rožco čudovit.  Spogledujeta se pisano obarvana jesen in začetki zimske pravljice.

 

 

 Tam  daleč spredaj za Mežaklo, pa se ponosno dvigajo proti nebu mogočni vrhovi Julijcev.

 Kar stala bi in občudovala. Pri koči imajo naši že počitek.

 

 Še nekaj fotk in spustimo se po poti vzpona, čez Starko.

 

Spolzke korenine, mokro listje, strmina,  vsi dejavniki za boleč sestop po ta zadnji.

 

 

 .  Dan za lepe spomine, ki jih je v življenju vedno premalo.