Monte Jama in vasica Potoc...

        Iz doline Raccolana/Chiusoforte do vrha Monte Jama, nato do vasi Potoc, ter po drugi strani nazaj na izhodišče ...

 

  Obeta se prekrasen dan. V hribih je zapadlo kar nekaj novega snega. Naša tura,  po višini skromna 1167metrov,  ima  cca 940 višinskih.  Peljemo se skozi Trbiž in mimo Pontebbe. Pazimo na odcep, ki levo zavije v dolino  Chiusoforte.  Po dobri uri vožnje smo tam. Blizu trafo postaje je parkirišče. Nekaj metrov nazaj po cesti in na desni je odcep za M. Jama, pot 644.

 

 Lepa pot poteka skozi borov gozd,  ki ima polno nekih svetlečih ovojev. Verjetno kakšna bolezen, ne znamo si razložiti, kaj bi bilo drugega.

 

 Pot se kar dosti strmo vzpenja je pa prijetna, brez kamenja in korenin. Še listja je malo.  Vmes se včasih odpro razgledi na gore, katerim ne vem imen.

 

 Od smerokazov gremo še malo naprej in  kmalu opazimo  križ. Na vrhu Monte Jama smo.Vpis v knjigo, nekaj fotk in nadaljujemo proti jasi.

 

Tam pa ti zastane dih. Veriga gora, ki se  kakor raztegnjena ogrlica pokaže pred nami. Poznan mi je samo Montusel  in špičasta piramida Amariana. Že  dolgo je od tega kar smo se povzpeli nanjo. Na  jasi imajo jadralni padalci nekakšen zasilni bivak. V omarah kuhinjski pripomočki, po stropu obešene stvari, zraven pa stvari za zabavo.  Molitvene  zastavice plapolajo v vetru, mi sedimo na klopci in tiho opazujemo to lepoto.  Težko se je posloviti od teh čudovitih razgledov na gore in kanalsko dolino spodaj.

 

 

Spustimo se nazaj do smerokazov in nadaljujemo

 proti vasici Potoc. Stezica ni tako lepa kakor prejšnja, polna je korenin in  listja. Hoja zahteva več pazljivosti. V snegu  ne bi bila prijetna pot.

 Nekaj ovir je na poti, pa se vendar brez težav pride do prvih hiš.

 

Hiše v vasici Potoc so zidane pretežno iz kamenja. Stavbe so velike, delujejo prazno.

 

 Na hribčku opazimo  zanimivo cerkev.  Povzpnemo se do nje. Vrata so zaprta, iščem ime komu je posvečena, pa  ne najdem ničesar.

 

 Nato se po drugi strani vračamo nazaj proti izhodišču.

 

 Hodimo po desni strani vode. Prijetno šumenje  se sliši nekaj časa globoko spodaj med skalami , potem se približa naši potki in se zopet skrije med skalne gmote.

  Lepa pot, pomladansko sonce neusmiljeno pripeka.

 

Čutim utrujenost ko pridemo do avta. Sonce, močno kihanje pred kratkim in boleče grlo, ki se še noče posloviti, je naredilo svoje.

 

 Lep izlet, primeren  za  čas, ko  v gorah še kraljuje  sneg.