Po Jurčičevi poti….. Dan, ko te (po)streže grajska gospoda….
Pogled skozi okno avtobusa da občutek lepega dne. Jutro se komaj prebuja: vzhajajoče sonce, rdeče obarvani oblaki, Kamniške Alpe, vse drvi mimo ….
V Sredjeveškem
mestnem jedru Višnje Gore je direndaj kakor običajno. Pri cerkvi sv. Ane igra godba na pihala poskočne viže. Pohodniki
se prerivajo okoli mize za prve žige in
plačilo startnine. Še sonce se veseli z nami, ko še malo zaspano posije
skozi oblake. Prvi klanec in pozdravi nas
polž, priklenjen na verigo. Mogoče moramo po polžje napredovati. Le tako si lahko ogledamo vse
znamenitosti.
S sestro jo ubereva
navkreber proti razvalinam Starega gradu. Pod njim pa grajska
gospoda, ki streže nas, pohodnike. Celo kraljična je pri volji, da se postavi
pred objektiv. Aperitivčki vseh vrst,
piškotki, vse kar hočeš. Za nas, ki pijemo čaj pa prijazna gospodinja napolni lončke iz kotla. Ogenj prijetno prasketa in čaj je zelo okusen. Ravno
je nabrala rože, malo posušene tam okoli kotla, se šali. Še
dva planinca sta hotela biti zraven
privlačne kuharice. Ne doživiš vsak
dan, da se grajska gospoda vrti okoli tebe. V »visoki« družbi je vzdušje
prijetno in kar ne moreva se posloviti.
Na lice dobiva še narisanega polža, da se ve kako morava nadaljevati
pot. To vzameva zelo resno in hodiva po polžje.
Ogledava si ruševine Starega gradu. Zgrajen je bil verjetno že v 11. stoletju. Prvič je bil omenjen 1154 leta.
Z grajskega obzidja opazujem
gospodo tam spodaj. Veselje in smeh slišim
po vsej poti. Skozi grajsko okno pogledam proti dolini. Višnja gora je
že za nami, pot hitro mineva, ljudi je
veliko.
Ko ravno fotografiram kozolec z
obešeno koruzo, se v koloni zasliši harmonika. Obrnem se pa jo zagledam, prijateljico Heleno, bajtarko iz Velike planine, ki v družbi Korlna z mehom, Maxijevih planincev hodi po Jurčičevi poti.
Zelo prijetno srečanje.
Potem skupaj uganjamo norčije na Polževem.
Srečamo
se zopet pri cerkvici Svetega Duha nad Polževem, zgrajena je bila okoli 15. stoletja. Vedno me privlači notranjost cerkva,
poslikave in vse ostalo.
Vreme nam je
naklonjeno, pot je suha, le rožic je bolj malo. Ogledava si tudi cerkev Janeza
Krstnika.
Ostane nama še tista na
Muljavi, če bo odklenjena. Razgledi po dolenjskih hribčkih in dolinah so nekaj
posebnega. Prijazni domačini ponujajo pohodnikom svoje dobrote, še gasilci
imajo stojnico.
Na Muljavi
je velika gneča.
V objektiv ujamem Jurčičevo domačijo in star vozni park
pod kozolcem.
Še cerkev Marijinega vnebovzetja na Muljavi si ogledava. Notranjost je zelo lepa.
Čas je za odhod.
Skozi okno avtobusa opazujem igro oblakov, ki se
podijo po nebu.
Naslednje leto spet pridem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar